Kitajska ima precej dolgo tradicijo razvijanja borilnih veščin. Še danes je večina mnenja, da so vse današnje oblike borilnih veščin prav plod učenja indijskega budističnega meniha Bodidarme, ki je v začetku 6. stoletja prispel na Kitajsko. Razlog njegovega prihoda je bila želja takratnega kitajskega cesarja, saj je Bodidarma veljal za zelo cenjenega modreca in učitelja budizma.
Ko je Bodidarma prispel na kitajski dvor, mu je cesar ponudil pravo bogastvo in mesto v cesarski palači, a sam si je bolj želel prostor izven civilizacije. Tako se je odločil, da se poda pod goro Song, pod eno izmed petih najsvetejših taoističnih gora. Sama gora Song naj bi simbolizirala zemljo kot enega izmed petih elementov in naj bi ležala naravnost pod Nebesi.
Veliko zgodb kroži okrog njegovega prihoda v šaolinski samostan pod goro Song. Ena pripoveduje, kako je ob prihodu v samostan Bodidarma kritiziral lenobo in debelost menihov. Zaradi tega ga samostanski predstojnik Bada ni sprejel v samostan. Zato se je zatekel v bližnjo jamo in tam meditiral kar neverjetnih devet let. Po legendi naj bi se celo njegova senca vtisnila v steno nasproti njega. V tem času ga je obiskal tudi Bada in mu rekel, da ne bo smel vstopiti v samostan, vse dokler se ne bo sneg pod njegovimi nogami spremenil v rdečo barvo. Bodidarma si je zato odrezal svojo roko, kri pa je obarvala sneg rdeče barve. S svojo požrtvovalnostjo je Badi dokazal, da je pravi menih. Tako je Bodidarma lahko končno vstopil v šaolinski samostan.
V njem je lahko videl, da so imeli menihi zaradi svoje slabe kondicije težave pri meditaciji, saj so hitro izgubili koncentracijo in zato postali zaspani. Kmalu jim je predpisal telesne vaje, s katerimi so začeli krepiti svojo telesno moč. To je bil začetek tako imenovanega kung fuja. Ime pomeni težko delo. Skozi stoletja se je kung fu razvil v borilno veščino, najprej izključno za obrambo in z moralnimi pravili, kasneje v več slogov bojevanja.
To borilno veščino so popularizirali slavni filmski igralci kot na primer Bruce Lee, Jacky Chan in Jet Li, tako da je postala znana širom po svetu. Pravega kung fuja se danes ne izvaja več, saj je postal pretežak, premočan in pregrob. Izvaja in uči se njegovo mehkejšo obliko – Wu shu, pri kateri so sistematizirali pet živalskih slogov.
Malo mesto Dengfeng, kjer še danes deluje šaolinski samostan, slovi vsej Kitajski in svetu kot rojstni kraj šaolinov in kung fu bojevanja. Tu je še danes središče budizma in borilnih veščin, na pobočju gore deluje več budističnih samostanov, v mestu pa se čez 50.000 učencev v več kot 80-ih šolah uri v Wu shuju. To so osnovne in srednje šole z običajnim učnim programom, učenci tako dopoldan obiskujejo pouk, popoldan pa vadijo slavno borilno veščino pod budnim očesom strogih trenerjev. Sem prihajajo otroci iz vse Kitajske in upajo, da se bodo po končanem šolanju zaposlili v policiji ali vojski, mnogi pa sanjajo tudi o bleščeči karieri na filmskih platnih.
Fotografije in tekst: Marijana Panić
