Piše: vodnik Maj Bešlin
April je zanimiv mesec na Kubi… V prvi skupini na začetku aprila je priletelo vprašanje: ,,Maj, kje je pa cesta z raki?’’ ,,Hm…raki? Obstaja cesta z raki? Tole pa res prvič slišim, se bom pozanimal…’’ Mislil sem si, da rum že vpliva na misli, tako da preveč pozornosti temu nisem namenil. Sem pa izvedel, da naj bi nekje na Kubi v aprilu ceste ob morju prečkalo veliko rakov. Nakar se vozimo z drugo skupino v drugem delu aprila po cesti pri Prašičjem zalivu…
Škrt…škrt…škrt…škrt…škrt…
,,EJ, kaj se pa dogaja?’’
Lokalni vodnik pa ves miren… to so raki, boš videl šele, ko se bomo vozili proti Trinidadu. Raki? Na cesti? Nekam znano se mi je to slišalo…
Ustavimo se na postanku za kopanje na začetku Prašičjega zaliva. Odpremo vrata. O, madona! Kdo si upa dol? Pred avtobusnimi vrati namreč gomazi rakov. Pa ne takšnih manjših kot smo jih vajeni pri nas z Jadrana. Ne, ne, to so kar zajetni raki, karibski… za kubanske razmere so kar pošteno rejeni.
Prvi občutek izgine in že se vsi veselo zapodimo v brezno, koder se nameravamo skopati. Ugotovimo, da nam družbo delajo isti raki, ki smo jih prej zagledali pred avtobusom. Pravzaprav jih je ogromno okrog celotnega brezna. Nič, želja po kopanju je večja od česarkoli drugega. Poskačemo notri in jih veselo fotografiramo. Še dobro, da ne znajo plavati…
Zaključimo s kopanjem in se odpravimo naprej. Naslednji dan smo na poti proti Trinidadu.
Cesta izgleda, kot da se premika. ,,Abel, why is the road moving?’’ ,,To je to… to so rakci…’’
Škrt….škrt…škrt…škrt…škrt…škrt…škrt…
Nič, tole si je treba od blizu ogledati. Ustavimo avtobus in se odpravimo ven. Cela cesta je prekrita z ogromnimi raki, ki se premikajo z ene na drugo stran. Nič posebnega, dokler po cesti ne pripelje avto ali avtobus. Takrat se kubanska ruleta začne. Avti vozijo ne da bi se ustavili. Raki pa se ne umikajo. Se jih vidi, junake kubanske. Ustavijo se, ko zaslišijo prihod avtomobila. Dvignejo klešče v zrak, v položaju za obrambo. Avtobus pripelje…škrt…škrt..škrt… Kogar zadane, zadane. Preostali nadaljujejo s svojo potjo. Eni proti morju, drugi stran od njega.
Počutimo se kot fotoreporterji z vojnih območij. V zraku smrdi po gnijočemu mesu, na cesti je polno speštanih rakcev, v zraku pa krožijo mrhovinarji. Naredimo nekaj fotk, posnetih z občutkom krivde; počakamo nekaj avtomobilov, da gredo mimo nas. Odpravimo se do hotela, kjer pa spomini nočejo iz glave – na prejšnje dogodke nas opominja vonj po gnitju, ki veje z gum in podvozja našega avtobusa.
Raki pa kar naprej po svoje – eni prečkajo cesto do morja, eni se vračajo v notranjost. Preživi jih verjetno manj kot polovica, izgleda da je to kar naravna selekcija, saj jih je res ogromno. Če pogledaš od daleč na cesto, se premika, toliko rakov gomazi po njej.
Zakaj se gredo kubansko ruleto? April je mesec, ko ležejo svoja jajčeca. Zapustijo votline, ki jih imajo v notranjosti in se odpravijo leči jajčeca na obali morja. Potem pa se morajo še vrniti domov.
Kuba vsakič postreže z nečim, kar te preseneti – včasih je prijetno, včasih ne, zapomniš pa si zagotovo. In imaš odlično pripovedovalno zgodbo s potovanja 🙂 .
