Piše: Žiga Glavan
Če ne bi poleteli naravnost v njeno prestolnico, ampak bi se ji približali počasi po kopnem, bi bilo v Gruzijo gotovo najprimerneje poromati čez gorovje iz severa. Nedaleč od rusko-gruzijske meje na ruski strani je Vladikavkaz – kot že ime pove – vladar Kavkaza. Od tod so se že od antičnih časov dalje ljudje po ozkih in zavitih stezah spuščali v rodovitne doline kraljestev, ki so jim samostojno ali kot vazali vladali Kartvelebi – trmasto in uporno ljudstvo, ki mu danes pravimo Gruzijci ali Gruzinci. Dokler ni Rusija, ta nelagodna soseda, velika mama, ki svoje male sosede včasih stisne v premočan objem, zgradila razkošne vojaške ceste polne čudovitih razgledov in odmevov iz pradavnih časov, ko so tod pod goro Kazbek (resničnim vladarjem Kavkaza) za kazen zaprli Prometeja, ker je ljudem podaril ogenj.
Ko si pri samostanski cerkvici po pohodu privoščimo najlepši pogled na tega veličastnega (pettis)očaka nas cesta prek svojih prelazov (najvišji del se pne na 2400 metrih nad morjem), kjer sneg še poleti ni redkost, pripelje do nižine, kjer se nam razodene dežela, tokrat nič več groba in razrvana, ampak vsa mehka s svežimi travniki in bujnimi griči, svetlimi vinogradi in mračnimi gozdovi, toplim milostnim soncem in nenadoma prihajajočimi nevihtami.
Gruzija ima, tako kot nekatere druge države, barvo. Je blago rumeno zlata kot vino, ki se že 8000 let proizvaja tod okoli. Vtis barve je deloma zaradi prsti, pa vendar je tudi nekaj v ozračju, neotipljivo in težko opisljivo. Grki so govorili o deželi zlatega runa, domnevno zaradi naplavin zlata, ki naj bi ga tisočletja nazaj lovili v ovčjo kožo iz strug kavkaških potokov. Vendar je povsem možno, da si je njihova domišljija predstavljala kot zlato runo tisti zlati odtenek, ki leži nad vso deželo kot razsvetljena rosa na površju zemlje.
Na poti proti Tbilisiju – mestu, čigar že ime samo pritegne človeka, postanemo v Mtskheti, verskem središču Gruzije na stičišču veličastnih rek Aragvi in Mtkvari. Velika katedrala z grobovi veličastnih kraljev ter le deloma ohranjenimi freskami, priča o dolgi in razburkani zgodovini ljudstva, ki se je vsemu navkljub vsakič ponovno postavilo na noge.
Vendar pa tako kot kralja iz 6. stoletje tudi nas vleče naprej, do mesta, kjer je med lovom odkril tbili – topli vrelec ter ustanovil Tbilisi in vanj prenesel svojo prestolnico. Glavno mesto Gruzije, v katerega se je zgrnila že več kot tretjina prebivalstva, je kot pesem, ki se razliva skozi čas in prostor, s svojo bogato zgodovino, prepletena z dušo in strastjo. Mesto, ki leži na obrežju reke Mtkvari, je ena sama slikovita kulisa, kjer se stikata tradicija in sodobnost.
V srcu Tbilisija stare kamenite ulice pripovedujejo zgodbe preteklosti, medtem kot nas vodijo skozi labirinte barvitih fasad in skritih dvorišč, kjer se zdi, da vsak kamen nosi sled očarljive in skrivnostne zgodovine.
Še bolj proti jugu, proti meji z Azerbajdžanom se ob sončnem vzhodu popeljemo do David Gareje, puščavskega samostana sredi mesečeve pokrajine, ki naravnost vabi v samoto meditacije in molitve. Razteza se na peščenih pobočjih in skalah, kar mu daje edinstven in slikovit čar. Je kot svetel dragulj, vrezan v peščene prostranosti, kjer tišina govori z jezikom stoletij.
Da pa po tem romanju dušo sklatimo nazaj na Zemljo, si privoščimo obilno gruzijsko pojedino, ki jo kot rdeča nit prežema vonj in okus koriandra, za spremljavo pa še zdravica za zdravico s svetovno cenjenimi gruzijskimi vini.
