Razigrani Portugalski kalejdoskop
Petega dne zjutraj je v skupini spontano završalo. Ko smo se v čarobnem Amarantu po zajtrku v oblačnem in hladnem vremenu usedli na avtobus, sploh nismo vedeli, kako naj se počutimo. Vse glavne portugalske znamenitosti (Lizbona, Porto, Coimbra … ) so bile za nami, pred nami pa trije dnevi brez konkretnih pričakovanj – sama neznana imena in neoprijemljivi obeti.
A že po prvem postanku na »Miradouro« z izjemnim pogledom na vinograde ob reki Duoro so se nam zaiskrile oči in skupino je prežela židana sproščujoča volja. Kot na povelje smo začutili, da je danes nekaj drugače. Ni bilo več skrbno odmerjenih turističnih ogledov, temveč skrbno izbrana prelestna narava, bele hiške sredi vinogradov in sproščeno vzdušje. Vsi smo zažareli, razposajeno smo korakali po grebenu med dvema panoramama. Tako se zgodi vselej, ko se Portugalski kalejdoskop prevesi iz turističnega v spontani del. Dopoldne smo zaključili z obiskom Quinte, nasrkali smo se Portovca in se odprli kopici drobnih doživetij.
Sledil je vzpon na Alto Plano, visoko planoto, na kateri je granit zamenjal škrilavec, vinogradi pa so se umaknili neskončnim nasadom mandljev, kostanjev in oljk. Kot otroci smo se zapodili v čudovit gradič srednjeveškega Penedona in ga raziskali. Sredi ničesar smo se sprehodili do predzgodovinskega Dolmena in brez razloga nam je bilo ful lepo. Za konec dneva smo raziskali še šarmantni Trancoso, kjer smo okušali sardine v čokoladi, obiskali sinagogo in oh in sploh, na gradu pa nas je upravnica vprašala kako velika je Slovenija, ko pa ta kraj »bogu iza nogu« obišče toliko slovenskih skupin 😊.
Šesti dan pa je bil že šesti najlepši dan na potovanju! Skozi dežne meglice smo jo udarili proti vrhu najvišjega portugalskega gorovja Sierra Estrella in ko smo prišli nad meglice, se nam je prikazala vražja pokrajina granitnih balvanov, ki kar vleče na sprehod in odpira duha. Veličastno! Po osvojitvi vrha smo na enem izmed postankov obnemeli – toliko čudovitih rumenih rož vseh barv nismo pričakovali. Bili smo očarani. In vonj … mmmm …
Višek pa nas je čakal v Monsantu, kjer smo se zdaj že razigrani sopotniki zapodili po strmini proti gradu in z vsakim korakom težje hodili. Gor pa se je zgodilo nekaj presežnega – razkropili smo se in uživali v neverjetnih granitnih konturah, pogledih in prizorih. Kot otroci smo bili, razposajeni, srečni, izpolnjeni … Še portugalski voznik, ki sem ga spravil gor, je bil srečen, tudi on je bil prvič tu, sedel je na skali in bil očaran – kako lepa je Portugalska!!
Sedmega dne se potovanje začenja umirjati. Skozi valoviti neskončni Alentejo potujemo skozi morja plutovcev granitnemu Estremozu naproti. Vzpnemo se na stolp z neverjetnim pogledom, tavamo po marmornih ulicah, zajemamo dih na trgu s cvetočimi žakarandami, z domačini pijemo kavico za 60 centov in se nastavljamo objektivu radovednih domačinov, ki želijo ujeti trenutek zgodovine, ko skupina tujcev vstopi v njihov kraj. »Kje ste turisti; zadnji, ki so bili tukaj, so že davno mrtvi«, slišimo v portugalščini. Ne razumemo: narečje pač. 😊
Za konec čarobnega dela »neznane« Portugalske nas preseneti lepa Evora, kjer se vsa zgodovina in sedanjost pomešajo v elegantno mesto znotraj obzidja. Tam je za vdihovat vzdušje in vonj po portugalskem jugu. S prostim večerom na lizbonskih ulicah zaključimo s Portugalsko, ki nas je najbolj presenetila prav tam, kjer smo najmanj pričakovali.
Lep pozdrav, Oskar