Piše: Žiga Glavan
Filipini so arhipelag, za katerega so značilni rajski otoki in vedri ljudje. Zgodovinsko so jih zaznamovali Španci in Američani. Prvi so več kot 7000 otokov združili v narod in mu dali vero, na katero so izjemno ponosni, drugi pa izobrazbo in jezik. Še zdaj se radi pošalijo, da imajo za seboj tristo let samostana in petdeset let Hollywooda.
Po dolgem letu na dobesedno drugi konec sveta prispemo v bučno, nagneteno in nikoli zaspano Manilo, kjer žubori od prometa, uličnih prodajaln, odprtih cerkva, ki stalno vabijo vanje to verno katoliško ljudstvo. Vredno je vstopiti v katero izmed njih in izkusiti to njihovo gorečnost, kajti na Filipinih cerkve še niso zgolj zatohli muzeji, kot marsikje pri nas na Zahodu.
Lahko bi rekli, da je prav na filipinskem arhipelagu svet dokončno postal okrogel, zaokrožen. Tu so namreč ubili znamenitega Ferdinanda Magellana, ki je s svojo odpravo proti zahodu prvič obplul svet in s tem empirično dokazal, da je Zemlja okrogla. Čeprav je bil sam ubit prav na Filipinih in se je njegova posadka vrnila v Španijo brez njega, vseeno velja za prvega človeka, ki je obkrožil Zemljo: na eni prejšnjih odprav je namreč priplul do dišavnih otokov po vzhodni poti. Zato Filipini niso na koncu sveta, ne – tukaj je bila Zemlja v človekovi predstavi prvič in dokončno stkana skupaj: dve polobli sta se združili v eno kroglo.
Manila je tudi mesto kontrastov. Le streljaj stran, ko nadaljuješ pot od cerkve in mimo stojnic, kjer prodajajo njihovo specialiteto balut – račja jajca tik pred izvalitvijo (ko jih pogoltneš, te po grlu pobožajo zametki perja) – te že začnejo pozdravljati malo manj pobožne, ampak še toliko bolj goreče prijateljice noči, ki so tudi ena od značilnosti tega velemesta, ki živi in slavi življenje v mnogih oblikah, v večni senci vseh mogočih naravnih nesreč, ki mu pretijo.
Filipini resda ležijo na pacifiškem ognjenem obroču, imajo največ aktivnih vulkanov na svetu in so dovzetni za potrese, tajfune, monsun, zemeljske plazove in še kaj, vendar se mi ne zadržujemo dolgo na glavnem otoku Luzonu, ki je bolj dovzeten za tovrstne neprilike: naš glavni cilj je Palawan, podolgovat rajski otok na zahodu. Temu zaradi svojevrstne geološke preteklosti ne pretijo prej omenjene nevarnosti, krasijo pa ga čudovita narava, rajske plaže, obilno podvodno bogastvo in nasmejani ljudje. Tukaj zares vstopimo v raj.
Prvo klišejsko lepo plažo doživimo pri Puerto Princesi, potem se pomaknemo proti severu v umirjeni Port Barton, kjer si privoščimo oddih ter otočkanje in snorklanje po njegovem arhipelagu. Za vrhunec pa slavni El Nido, ki so mu dala ime prav posebna gnezda iz strjene sline, ki so postala specialiteta kitajske kulinarike. Ta kraj velja za enega najlepših na Filipinih in na svetu, saj združuje vse, kar si popotnik lahko zaželi: dramatično pokrajino iz apnenčastih skal, turkizno morje, skrivne lagune in toplino domačinov.
Filipini niso zgolj naravni raj. Za tiste, ki nas vedno znova in najprej navdušujejo ljudje, ponujajo tudi šolo življenja, kako biti zadovoljen s tem, kar imaš, živeti tukaj in zdaj in biti – srečen.