25. avg, 2015   Agencija Oskar, Šrilanka, Vodniki  

 

Raftanje ali kako se meri težavnost rek na Šrilanki

Piše: vodnica Sandra Modic

Zrak je bil gost od vlage, ki je je bilo v zraku še več kot po navadi, saj je bilo ravno po dežju. Po ozkih kamnitih stopnicah smo se spuščali vse do reke, kjer naj bi v vodo spustili čolne. Šrilanka-raftanjeOblačila so se nam lepila na telo od vlage in dežja, obrazi so bili nasmejani in očke so se nam svetile od pričakovanja. Še malo pa se naj bi spustili po reki Kelani in njenih brzicah! Za nami so prišli še domačini, ki so na glavah nosili dva čolna. S pljuskom sta pristala v vodi, mi pa smo še zadnjič preverili, če so čelade dobro pripete. Posedli smo se v čolna in domačina sta nam razložila, kako uporabljati vesla. Ko nas je naš “kapitan” vprašal, če smo pripravljeni, smo vsi navdušeno pokimali.

Veslali smo s polno močjo in se že približevali večji brzici, vsi mokri od škropljenja z vesli. Dež je nežno  padal, a smo ga komaj čutili. Čoln je rahlo poskočil ob prvih dveh manjših brzicah, tako smo bili vsi v pričakovanju, kaj se bo zgodilo zdaj. Pričakovanje se je stopnjevalo, medtem ko smo izpolnjevali napotke našega “kapitana”. Ukazal nam je, naj nehamo veslati in se primemo vrvi. Čoln je prvič poskočil in naš lokalni vodnik je pristal v vodi! Premetavalo nas je in “kapitan” ga je poskušal potegniti nazaj v čoln, a ni šlo takoj, saj je bil tok reke premočan. Še nekaj sekund in dve brzici in smo bili ponovno na mirnem predelu reke in vsi varno nazaj v čolnu. Spogledali smo se in zaslišal se je smeh olajšanja.

Šrilanka-skok v vodoDruga brzica je minila veliko bolj mirno in vsi smo bili v pričakovanju tretje, ki naj bi bila največja. Močno smo veslali po navodilih vodnika in že smo bili tam. Zaslišali smo ukaz “Get down!” in se hitro posedli v čoln. Voda je špricala vse naokoli, Kelani je premetavala čoln, mi pa smo z navdušenimi obrazi želeli še več! Nasedli smo na skali in potrebna je bila energija (beri: poskakovanje) celotne skupine, da smo se spravili nazaj v tok reke. Ooo, kakšna dogodivščina!

Nato je prišel na vrsto še zadnji in težko pričakovani del. Z obeh čolnov smo poskakali v reko, ki nas je nežno nosila. “Kam pa?” vas lahko zanima. Lahko bi šli vse tja do Kolomba in Indijskega oceana in naprej proti Indiji Koromandiji … Ko smo lebdeli na vodi, je bila vsa lepota tropske pravljice okoli nas. Nad nami sta letela orla in uživali smo v trenutku, ki bi lahko bil večen. Naj zaključim z besedami sopotnice Vesne: “Kako bi lahko bilo še boljše?!” 🙂