Julija, dva dneva pred mojim odhodom na vodenje Indonezije, mi je Marijana poslala mail, če grem z njo, Katjo in Branko septembra v Ladakh. Ladakh, kje je že to … nekje tam zgoraj v Indiji, v Himalaji … Ja, grem. Ziher? Ziher!
Ko sem prišla sredi avgusta domov sem se šele točno pozanimala 
kam sploh gremo. Ah, itak bo Marijana z nami, ona ima Indijo v malem prstu. Letalske karte so bile urejene, Lonely Planet spakiran, hotel za prvi dan v Delhiju rezerviran, to je to. Ostalo bomo že nekako sproti J. Odprava zelenega zmaja (kot nas je poimenovala Polona, ki nam je urejale letalske karte) je pripravljena na nove pustolovščine.
V Delhiju smo pristale ob pol petih zjutraj. Še maloškilaste smo našle taksi, ki nas je odpeljal do našega hotelčka. No, roko na srce, če Marijana ne bi točno vedela kje hotel je, bi se sigurno izgubili in kdo ve koliko časa tavali po tem groznem velemestu, z groznim prometom, groznim hrupom, grozno gnečo in grozno onesnaženim zrakom.
Po masala čaju (čaj, ki ga kuhajo v mleku) in kratkem počitku smo se vse štiri nabasale v (motorizirano) rikšo, ki nas je dostavila na Pahar Ganj, predel mesta, kjer najdeš vse kar rabiš (tistega kar tam ne najdeš, pa itak ne rabiš J). Vse lene in utrujene smo se vlekle po ulici in oprezale za cunjami, torbami, kozmetiko, knjigami, zapestnicami …, ki jih bomo nakupile zadnji dan, pred odhodom domov. Pisana ulica, prodajalci, 
ki vabijo in skrite male restavracije … ja, je že čas za kosilo … mmmmm, paranta (nekakšen kruh s krompirjem, cvetačo ali čem drugim), aloo gobi (krompir s cvetačo v omaki), matar paneer (grah s sirom), dal makhni (leča v gosti omaki), mmmmm. Na koncu pa še en obvezen masala čaj. Potem pa spat, naslednji dan smo morale zgodaj vstat … letalo nas je poneslo v Leh, središče Ladakha.
Let sem žal prespala (zdelala me je časovna razlika). Ko pa sem stopila iz letala, sem bila brez besed. Kot bi se znašla na drugem planetu. Pisano-umazane barve Delhija so zamenjale umirjene barve golih hribov naokoli. Na najvišjih vrhovih se je razkazoval sneg. Nobenega hrupa, nobene gneče, prijetne temperature. Ulice simpatičnega Leha so se ravnokar prebujale. Prodajalci so odpirali male trgovinice in restavracije, nekaj popotnikov in pohodnikov se je že zaspano sprehajalo naokoli. Ja, in v pljučih me je stisnilo … višina 3.500 metrov nad morjem. Kmalu je sledil še »višinski glavobol«. A kljub neprijetnemu počutju sem bila vesela da sem v Ladakhu. Ja, ta košček sveta sem res morala videt … hvala Marijana, da si me vzela s sabo.
Nadaljevanje: Na robu strehe sveta
Nina Slamnik
