Veliko je zlata v maroški kroni, a na sredi sije en sam diamant!

Maroko sem prvič raziskal z avtom. Na letališču v Casablanci sem dobil staro zaprašeno Dacio, ki me je v dobrem mesecu dni zanesla prav v vsak kotiček dežele, tudi v kraje, ki so daleč od turističnih poti. Visoko v neprehodne hribe Atlasa sem šel iskat berbersko bit, da sem jo lahko potem izluščil in prepletel z drugimi vplivi, ki jih danes sopotnik doživi v sodobnem Maroku. Bolj ko sem deželo spoznaval, bolj me je polnila in navduševala, kajti …

Prvi vtis vstopa v deželo skozi Casablanco je lahko kar nekoliko vsiljiv. Mesto sem doživel kot “opozorilo”, kam pelje današnji razvoj dežele. Kolonialne zgradbe v središču so le stežka vzdrževane in nezadržno nakazujejo razkroj. Stotisoči Maročanov živijo v revnih predmestjih, v obupanju na boljši jutri, pa vendar brez upanja vanj. Odšli so iz svojih domov nekje med hribi in puščavo, ker so mislili, da se v “Belem mestu” cedita med in mleko … Saj se, a le peščici, v glavnem ne izmed njih.

Že v Rabatu se je vtis močno popravil! Moderna prestolnica je lepo urejena, hkrati “mediteranska” s širokimi avenijami datljevih palm in sprehajališčem, atlantskim prepihom in razgibanim življenjem. Rabat sem doživel kot posrečeno zlitje modernega in tradicionalnega sveta. Kako lepo tukaj sobivajo novejši (bolj evropski) del in medina (staro mestno jedro), kot tudi moderni in tradicionalni življenjski melos. Najbolj vidno je to zvečer na ulici, ko se reka mešanice modernega in sodobnega resnično zliva v eno skupnost. Tako pristnega zlitja kasneje nisem več doživel.

Fez je bil zame enkratno doživetje! Vajen arabsih tržnic in “medin”, sem se v čarobnem labirintu uličic, barv in vonjav preprosto izgubil. Hodil sem in taval, zašel v povsem odmaknjene četrti skoraj brez žive duše, ko je le ulica in visoke hiše iz posušenega blata … potem pa spet preko živahne glavne žile v drugi konec … Sedeš na stopnico, zgodbe iz 1001 noči zaživijo. Strastna Šeherezada jih sladko šepeta svojemu sultanu; dogajajo se pa tukaj! Vau. V lokalni trgovini si kupim pastirsko pregrinjalo s palčkasto kapuco, temno-rjave barve, in naprej sem bil palček Oskar, na pol berber, na pol svetovni vandrovec. Vse bolj domače sem se počutil, se spomnim; tudi tistih življenj namreč, ki sem jih pred tem preživel tukaj!

Srednji Atlas je bil prava avantura! Kmalu sem se izgubil. Običajna cesta ni bila zanimiva, zato sem začel zavijati “v levo”, pa še enkrat v levo … Na, pa sem bil na makadamu! Pamet je govorila: “Oskar, pojdi nazaj!” A so očke že žarele – vau, avantura se začenja!

In se je! Pot me je peljala daleč v gore, čez hudournike na višinske planšarije. Majhne kamnite vasice poletnih planšarjev so počasi drsele mimo groznih kolovozov, kjer še z džipom vožnja ne bi bila prijetna. Redki domačini so zvedavo pogledovali k skromnemu vozilu. Začudeni otroci pridejo prvi. Le kaj dela ta nori tujec tukaj, kamor nihče ne zaide?! Za njimi čutni, a robati domačini, bolj previdno, spoštljivo … Pa vendar, ko pogled steče in se mu pridruži nasmeh, tu v hribih prepreke hitro kopnijo. Prvi pristni stiki z domačini!

Dan ni pustil posledic v deželi, je pa meni sedel v neizbrisen spomin. Izmučen sem pozno ponoči  srečno pridrajsal v dolino, srednji Atlas pa mi je temeljito zlezel pod kožo. Od takrat atlaški hribi v mojem pojmovanju pomenijo pustolovščino. Energija tukaj kar vleče k “izgubljanju”. Vzburjajo se občutki, kot da si na drugem planetu! Spektakularni prizori toplih barv pomirjajo, hkrati pa ustvarjajo občutek, kot da si z vsakim korakom bolj izgubljen. Oboje je res.

Še posebej na južni strani velikega Atlasa, v soteskah Todre in Dadesa, okoli vasice Bou Tharar, me vedno prevzame presežno vzdušje enkratne energije! To so kraji, ki NAVDUŠUJEJO! Preprosto me potegne in vsrka vase. Kot recimo Kapadokija v Turčiji, pa Hasahkeyf, okolica Ararata, okolica Kajlaša na Tibetu ali Sinajska puščava …  To so preprosto kraji, kjer se ustavi čas. Za TO je v Maroko vredno priti. Veliko je zlata v maroški kroni, a na sredi sije en sam diamant!

V teh nekaj dolinah najdeš najmočnejša vzdušja skupaj – tu so čarobne kasbe in ksarji, kontrast zelenih palmerij in ognjenordečih pečin, enkratne konture kamnitih struktur, dramatični kanjoni in vrtoglave soteske, razbeljena dnevna vročina in rečni hlad bistre studenčnice, spokojna sproščenost berberskega življenja in povsod – tople temne očke prijaznih domačinov!

 

Če je POTOVANJE kot skok s planiške velikanke, v Maroku vstopiš na zaletišče v Casablanci, potem se spustiš po zaletišču na poti preko Rabata, Feza in Srednjega Atlasa do puščave … Tu se zaletišče dvigne v odskok! Prideš v doline Dadesa in začne se veličastni let; drugo stanje zavesti, potovalni opoj in adrenalin … Sirij na planetu Zemlja.

Dobrodošli na planetu Oskar!

Ko letiš, sploh niso bistveni vršički smrek, ki drvijo mimo tebe … Ko letiš, čutiš le letenje, veter v krilih, šelestenje gibanja v vetru … To so bile soteske Dadesa, Todre in Bou Thararja.

Tako je bilo prvič. Tako je vsakič.

* * *

Po letenju vedno sledi “dolet”. Raziskoval sem torej dalje, se potikal tod in tam, prebrskal praktično vsako vasico in cestico daleč naokrog, vendar ni bilo več “tistega”, kar vleče. Ko človek enkrat NAJDE, je nadaljnje iskanje nesmiselno.

Iz berberskega raja je bilo treba priti še nazaj v civilizacijo! Obiskal sem filmski “Ait ben Haddou” ter obredel vse zanimive točke na južni strani Atlasa, vendar “prevzetja” nisem več našel. Tako sem se preko visokega prelaza Tička vrnil nazaj na osrednjo planoto in v civilizacijo – Marakeš.

Marakeš sem doživel kot eno enkratno mesto.  Kljub množici tujcev ima mesto svojevrstno moč, da ostaja v svojem ritmu življenja. Poln je plemenskih Berberov iz okoliških gora, ki jim mesto pomeni edino spremembo v hribovskem življenju. Sem prihajajo trgovat, se zabavat, ŽIVET … Kdo ve, enkrat ali dvakrat na leto, potem pa spet nazaj v visoke hribe!

V tem tednu ali dveh pa se jim dogaja; trebušne plesalke in krotilci kač, zobozdravniki na slavnem trgu Jemaa el Fna in bleščeče blago s polic prodajalcev … Puščavski Monte Carlo … za domačine, turiste, vsakogar! Posebna energija mesta me prevzame in vsrka v reko ljudi, počutim se del celote. Občutek, ki si ga vsakdo želi, ne le tukaj, še najbolj bi si ga želeli doma!

* * *

Z mojega prvega popotovanja po Maroku bi se dalo izluščiti še veliko lepih zgodbic. Rad se vračam v to deželo, naj bo z mislimi ali sopotniki. Lepo je pohajkovati po kraljevih mestih Rabata in Meknesa, se izgubljati v labirintih srednjeveških mdin Feza in Marakeša … Tudi čarobna puščavska sipina Erg Chebbi dodaja k zgodbi …

Vendar, (zame) v tej deželi obstaja le eno območje lebdenja v letenju, ko duša poleti in preneha obstajat čas – okolica soteske Dades. Kjer stene v vetru šepetajo zgodbe.

Če se kdaj znajdete tam, utihnite.

Prisluhnite jim.

Poslušajte!

Srečno!

Oskar

PS. Bil je maj, najlepši mesec v Maroku!

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se