Pravljična Wahiba
Piše: Saša Hribar
Puščave so eno izmed bolj nenavadnih in misterioznih okolij na našem planetu, ki v nas vzbudijo najrazličnejša čustva, kot so občudovanje, strah in prvinskost. Že več kot tretjino Zemlje prekrivata puščavski in polpuščavski svet. Poznamo veliko vrst puščav, a za nas popotnike so običajno najbolj atraktivne peščene puščave, na videz neskončno morje peska in peščenih sipin.
Na potovanju po Omanu obiščemo puščavo Wahiba, imenovano po beduinskemu plemenu Bani Wahiba. Velja za eno večjih in bolj slikovitih puščav, ki se s svojimi 15.000km2 razteza na 180km v smeri S-J in do 80km v smeri V-Z. Oblikuje jo rumenkasto rdeč pesek, ki se na severu dviga tudi do 100m in več, na jugu pa riše valovito morje peska. Puščava se še posebej lepo zasveti zjutraj in zvečer.
Pot nas vodi iz prve omanske prestolnice Nizwe proti jugu in po uri in pol vožnje z avtobusom uzremo rob puščave in prve sipine. Presedemo se v moderna terenska vozila, ki so v beduinskem življenju nadomestila kamele, in naša puščavska avantura se prične.
Zaradi svoje drugačnosti so puščavski način življenja in puščave vedno privlačile popotnike. Izkušnja puščavske noči v beduinskem kampu je tako »MUST DO«, če obiščeš državo kot je Oman. Naš kamp je 27 kilometrov v notranjosti puščave Wahiba. Tja nas pospremi slikovita pot mimo sipin, kjer se pasejo majhne črede koz in kamel.
Arabski polotok je prvotni dom beduinov, ki so se od tu začeli širiti v sosednje puščave zaradi pomanjkanja vode in hrane. Arabska beseda bedu namreč pomeni prebivalec puščave. Gre torej za nomadska puščavska plemena, ki so v preteklosti vse svoje življenje preživela v šotorih. Imeli so nekaj kamel, ovc in koz ter se skupaj z njimi selili po ozemlju glede na letne čase, vodo in potrebe svoje črede. Danes naj bi globoko v Wahibi živele popolnoma nomadsko življenje le še štiri družine, ostale so se prilagodile in sprejele bolj moderen način življenja. Nikoli pa niso izgubile stika s puščavo in kar nekaj jih zime še vedno preživlja v puščavi, v tradicionalnih beduinskih šotorih. Enega takega obiščemo tudi mi. Prijazno nas sprejme gospodarica družine in postreže z datlji ter omansko kavo s kardamonom.
Beduinski počitek prekinemo in že smo nazaj v vozilih na adrenalinski vožnji po sipinah. Naši vozniki premagujejo sipine eno za drugo in prav tekmujejo, kdo bo bolj atraktivno »zakopal« v pesek. Je kdo za sankanje? 😉 Sonce se pozimi hitro spušča, zato si poiščemo lepo visoko sipino in se vsak na svoj način prepustimo še enemu vrhuncu dneva, sončnemu zahodu.
V našem beduinskem kampu nam gostitelji pripravijo slastno večerjo in tradicionalne dobrote izmed katerih izstopata kamelje mleko in nabodala. Za piko na i si zakurimo taborni ogenj in uživamo ob tradicionalni glasbi ter plesu. Ne preteče veliko časa, ko nas velika večina že pleše ob ognju, kjer nas beduini z velikim veseljem naučijo svoj tradicionalni ples.
Noči v puščavi so še posebej magične, saj zvezde svetijo še svetleje. Ure si naravnamo na 5 zjutraj in se v popolni temi odpravimo na naš še zadnji puščavski podvig, sončni vzhod. Pomahamo našim prijaznim gostiteljem in se polni nepozabnih občutkov odpravimo novim dogodivščinam naproti.
