Piše: Violeta Štojs
In zares je bilo kot pravljica za čisto vsakega izmed nas. Polet iz Ljubljane v Hamburg je bil le začetek naše nepozabne pustolovščine, ki nas je popeljala skozi nekatere najlepše destinacije severne Evrope. Lepota Škotske nas je skoraj oslepila, na Islandiji pa smo začutili, kot da zemlja govori in ognjeni vulkani plešejo.
Najprej smo malo raziskali Hamburg, kjer se srečata preteklost in prihodnost. Mesto je bilo, kot pravijo Hamburžani, »severne Benetke«, saj je prepleteno s kanali, ki se zibljejo kot valovi na morju.
In na valovih se je naslednjih 13 dni zibala tudi naša luksuzna križarka, ki je bila kot plavajoči grad, poln zabave, smeha in okusnih jedi. Skupaj smo se podali na odprto morje, kjer smo se sprostili in uživali v vsakem trenutku – čarobni razgledi so nam obljubljali, da bo vsaka naslednja destinacija nekaj posebnega. Začeli smo raziskovati svoj novi dom in se veselili kot otroci. Toliko restavracij, barov, trgovinic, bazenov, pa tudi center dobrega počutja, igralnica, igralni kotički za otroke, vodni park, celo tekaška steza. Zvečer pa živa glasba, ples in seveda predstave našega izjemnega gledališča. Oh, kako smo uživali. Vendar dneva še ni bilo konec. Sonce je zahajalo šele po deseti uri, zato je bilo čarobno opazovati valove in zreti v neskončnost, biti sam s sabo, tukaj in zdaj. To je bila nova potovalna resničnost.
Naš prvi postanek je bil v Invergordonu, majhni vasici v Škotski. Odpravili smo se na raziskovanje nepopisne lepote škotskega višavja, kjer se srečajo legende in mistika, kjer gore dvigujejo svoje vrhove do neba, jezera pa varujejo skrivnosti preteklosti. Tudi mi smo se šalili, da bomo morda srečali skrivnostno bitje Nessie. Sledil je obisk gradu Urquhart, s katerega so v preteklosti odmevali kraljevska glasba in zvoki bojišč, dandanes pa se ob jezeru dvigajo le razvaline, ki so kot nekakšen varuh škotske zgodovine. Od tod smo se odpravili do mesta Inverness, ki velja za kulturno središče Škotske. Obiskali smo mestne trge, polne zgodb o starodavnih bojih in plemenskih zmagah. Srečali smo celo Škote v kiltih in poslušali igranje na dude. Seveda ni šlo niti brez viskija.
Dan plovbe, torej dan brez ogledov, je vsak preživel v svojem ritmu in počel točno to, kar si je najbolj želel. In ravno to je eden od čarov križarjenja: prav vsakdo lahko najde nekaj zase.
In potem smo se prebudili v čudežni deželi ledu in ognja, Islandiji. V Reykjaviku smo preživeli dva čarobna dneva. Obiskali smo Narodni park Thingvellir in se sprehodili po soteski, kjer se stikata Severnoameriška in Evrazijska tektonska plošča in začutili smo, kot da bi plošči, ki se vsako leto odmikata, želeli objeti deželo. Skoraj slišali smo šepet Islandcev, kako razpravljajo o usodi svoje dežele, kjer je moč zgodovine neomejena, kot je neomejena sama narava. Pogledu na Geysir in na vroče izvire, ki vsakih nekaj minut bruhajo paro v nebo, je sledil postanek pri slapovih Gullfoss, kjer vodni curki padajo v globoko sotesko, kot da zemlja joka zaradi vseh svojih skrivnosti.
Navdušeni smo bili nad naravnim pojavom vročih vrelcev in blatnih bazenov ter geotermalnim zdraviliščem Modra laguna z vročo geotermalno vodo. Celotna podoba kraja je bila videti skrivnostna in skoraj mistična. Tudi mesto Reykjavik nas je navdušilo, začutili smo utrip prepleta zgodovine in Vikingov, kulture in sodobne arhitekture, nakupovalnih ulic, kavarn, restavracij. Tam ne manjka niti nočnega življenja.
V Isafjordurju, mirnem mestecu s hiškami iz lesa, se v hladnih zimskih mesecih iz generacije v generacijo kot šepet vetra prenašajo zgodbe o prednikih. V Akureyri smo obiskali Myvatn jezero, kjer zemlja govori z vročimi blatnimi jezeri in dimnimi odprtinami, ki naznanjajo skrivnosti vulkanskih sil. Zrak je preveval vonj po žveplu in opazovali smo surovo moč narave. Dobili smo občutek, kot da smo na nekem drugem planetu. Zgodba pravi, da je bilo to območje dom ognjenih zmajev, ki so z ognjem varovali ta čarobni svet. Zadnje čarobne trenutke na severu smo preživeli v Seydisfjordurju, skrivnostnem mestu ob fjordu, kjer še živijo starodavni običaji in tradicije. Tu je čas obstal, vsak kotiček pripoveduje svojo zgodbo, in gore, ki obdajajo fjord, šepetajo legende iz davnih časov.
Polni vtisov in novih doživetij ter strahospoštovanja do našega planeta, do naše Zemlje, ki nas je spomnila, kako živa je, kako nas lahko kadarkoli preseneti z izbruhom vulkana, smo se počasi bližali koncu svojega potovanja. Pred nami je bila še plovba in komaj smo čakali na večerjo, ko smo se dobili skupaj in se pogovarjali o vseh nepozabnih trenutkih, ki smo jih preživeli, o zgodbah, ki smo jih slišali, in o legendah, ki so nam pomagale razumeti lepoto in skrivnost tega sveta. Vedeli smo, da se bomo v svojih sanjah vedno vračali v te dežele, da bi ponovno slišali šepet narave, ki nam je povedala zgodbe iz preteklosti. To potovanje bo zagotovo pustilo pečat na naše življenje.
