Piše: vodnica Ana Marija Grbanović
Havana, prestolnica Kube je mesto polno nasprotij
in preseneča za vsakim ovinkom. Sprehajaš se po starem delu Havane, ki je skoraj popolnoma obnovljen, ker so ga prepoznali kot del svetovne kulturne dediščine. Tu se lahko brezskrbno sprehajaš po mavričnih ulicah, občuduješ kolonialno arhitekturo, posedeš v kavarni na cafecito cubano – kubansko kavico, si privoščiš slaščico ali sok iz sladkornega trsa. Da, to je srce stare Havane in kraj kamor prihaja večina tujcev, skoraj lahko bi verjel, da je cela Havana podobna temu delu mesta. Seveda je tudi to Havana, ampak to je le eden izmed mnogih obrazov tega mesta.
Sprehodi se samo dve uličici stran iz Stare Havane in tvoja prijateljica ti bo pokazala drugačen obraz…
Tu so ulice precej manj čiste, nekje kanalizacijski sistem ne obratuje več, drugje se stavbe rušijo same vase. Mladeniči igrajo bejzbol na ulici, otroci
se lovijo in igrajo, sredi vsega tega nereda, ker je to normalno, drugega skoraj ne poznajo.
Ulice polne starih kolonialnih stavb, na križiščih so drevesa, manjši parki. Jutranje sonce ustvarja posebno atmosfero, ko se igra s sencami in obledelimi barvami stavb. Na nekaterih pročeljih so samo še ostanki starega ometa, ki pričajo o tem kako prelepo in bogato je nekoč bilo to mesto. Stavbe, ki bi morale biti že zdavnaj zrušene, so tu čebelnjaki, srečna domovanja domačinov, taka kakršna so. Kajti cement in drug gradbeni material sta na tem otoku privilegij redkih. Prideš do kraja kjer se preko cele ulice razprostira zidarski oder. Na ta zidarski oder se z vsake strani naslanjata dve ogromni stari stavbi, tako se preko odra medsebojno podpirata in za enkrat, še ne zrušita. Vstopiš.
Velika vhodna odprtina stavbe te vodi v njeno notranjost. 
Skloniš se in paziš, da se ne zapleteš v pajčevine električnih žic, ki se razpredajo vsepovsod brez kakršnega koli reda, no vsaj na videz se ti zdi tako . Obrneš se na desno in opaziš napol podrte stopnice, otroci se tu mirno igrajo in skačejo gor in dol po stopnicah. Pot te vodi do notranjega dvorišča. Množica balkonov obrnjenih na dvorišče je polna konzerv od hrane v katerih sedaj rastejo cvetlice, ravno oprana oblačila, ki se sušijo in blaga svetloba na dvorišču te ogromne več nadstropne stavbe, delujejo kot z drugega sveta. Z balkonov te gledajo družine Kubancev. Dekleta ti mahajo, otroci kričijo, stare gospe se tiho smejijo. Kubanci so skromni, vztrajni in ponosni ljudje.
