Piše: Nika Šoštarič
Turčija. Dežela, ki ni ne vzhod ne zahod – je most med svetovoma temveč most med svetovoma. A predvsem je potovanje vase. Tokrat smo z Agencijo Oskar stopili na pot, ki ne sledi množicam, temveč tišini jutranjih ulic, vonju sveže pečenih simitov in pogovorom z ljudmi, ki ti ponudijo čaj, še preden poveš svoje ime. Naša pot nas je vodila od mogočne Burse do zgodovinske Bergame in belega čudeža v Denizliju, mimo jezerskega bisera Eğirdirja do mistične Konye, skozi pravljično Kapadokijo v sodobno središče Ankare in nazadnje v objem nesmrtnega Istanbula.
Bursa – zelenica Anatolije
Pot nas najprej vodi v Burso, prvo prestolnico Osmanskega imperija. Mesto, ujeto med zelene hribe in termalne izvire, nas pozdravi s spokojnostjo mošej in s tradicijo svilene poti. Obisk Velike in Zelene mošeje nas povabita v stik s turško tradicijo. Njuna tišina zaigra nov zvok ob šundru starega bazarja, kjer diši po kostanju, dišavah in pripovedih o svili.
Bergama – kjer so zdravili s kulturo
Na severu Egejske obale, nekoliko stran od turističnih tokov, se med oljčnimi nasadi dviguje Bergama – nekoč Pergamon, eno najpomembnejših središč antičnega sveta. Tukaj je stala druga največja knjižnica starega sveta in Asklepijon – zdravilišče, posvečeno bogu zdravilstva Asklepiju. Pergamon je opomnik na poti, po katerih je krenila človeška civilizacija, in na ovinke, ki jih še danes pogosto ponavlja.
Denizli – petelini ob vznožju bombažnega gradu
Denizli je mesto, ki bi ga marsikdo zgolj prevozil, če ne bi tik nad njim kraljeval eden najbolj neverjetnih prizorov na svetu – Pamukkale, apnenčasti raj, ki spominja na zmrznjeni slap, smučišče ali plantažo bombaža. Bele terase, polne tople vode, že tisočletja zdravijo telo in duha. Na vrhu nas pričaka še antično mesto Hierapolis z amfiteatrom, ki še vedno odmeva, in »Kleopatrinim bazenom«, kjer se kopamo med potopljenimi stebri.
Eğirdir – anatolski Bled
Med gorskimi prelazi pridemo v Eğirdir – mali raj v osrčju anatolske planote. Mesto leži ob jezeru, tako mirnem, da se zdi kot ogledalo neba. V zraku diši po vrtnicah, rožnem olju in marmeladi. Preizkusimo egirdirska jabolka in se z razgledne točke zazremo v neskončnost, ki jo ponuja četrto največje jezero Turčije.
Konya – mesto vrtečih se duš
Pot nas pelje v srce Anatolije – v Konyo, mesto sufizma, mistike in tihe predanosti. V mavzoleju Mevlane, kjer počiva Rumi, pesnik in duhovni učitelj, slišimo besede, ki presegajo religijo in meje: »Pridi, kdorkoli si.« Ob zvokih tradicionalne derviške piščali – neya – zaslišimo zgodbe iz 13. stoletja, ki še vedno živijo v tišini teh prostorov.
Goreme – tam, kjer je modernost prepletena z naravo
Zjutraj, še pred sončnim vzhodom, stojimo v košari balona ali pa na ragledni točki in nad sabo opazujemo, kako se nebo Kapadokije prebarva v oranžno, rožnato in zlato. Pravljica iz kamna, kjer so si ljudje tisočletja izklesali domove, cerkve in življenja v mehko vulkansko kamnino, imenovano tuf. Sedaj pa svet živi dalje v harmoniji z zgodovino in naravo, butičnimi hoteli, novimi čajnicami in prodajalnami preprog. Sprehajamo se po dolini ljubezni, kjer narava kaže svojo umetniško plat, in obiščemo cerkvice, kjer so prve skupnosti v veri in tišini iskale zavetje. Raziskujemo pravljično deželo nad tlemi in pod njimi (v podzemnem mestu Derinkuyu) in takrat spoznamo, da Kapadokija ne pove zgodb z besedami, kajti njene stene govorijo s sencami in svetlobo.
Ankara – srce moderne Turčije
Po vasicah Kapadokije in mimo Slanega jezera prispemo v Ankaro – glavno mesto, kjer preteklost in prihodnost stojita z ramo ob rami. Mesto Atatürka, očeta moderne Turčije. Obiščemo njegov mavzolej – Anıtkabir, kjer se veličina ne meri v arhitekturi, temveč v simbolih. Ogledamo si tudi Muzej anatolskih civilizacij. Ankara je kraj, kjer se združuje večtisočletna zgodba Anatolije.
Istanbul – mesto, ki ga ne izgovoriš, ampak čutiš
Na koncu sklenemo krog v Istanbulu – kjer se Evropa in Azija ne srečata le geografsko, temveč tudi duhovno. Hodimo po starodavnih poteh Grkov, Bizantincev in Osmanov. Občudujemo veličino Hagie Sophie, hipodroma in Modre mošeje. Z ladjico po Bosporju uzremo mesto z druge perspektive, preden se izgubimo med bazarji, polnimi začimb, baklav, kave in drugih dobrot. Ko v »golden hour« stojimo ob Zlatem rogu, opazujemo premike ljudi, ptic, morja in vetra – in občutimo znan občutek: to je občutek doma. Kot da smo tu že bili. In kot da se bomo še vrnili.
Ko zapuščamo Turčijo, ne odhajamo le s spominki v žepu, temveč z nečim mnogo dragocenejšim – z občutki, vonji, besedami in tišinami, ki ostanejo z nami. Vsako mesto – od tihe mistike Konye do živahnosti Istanbula, od čudes Pamukkal do brezčasne Kapadokije, nam je podarilo nekaj edinstvenega. Turčija ni le država, je občutek. In ta te spremlja še dolgo potem, ko si se že vrnil domov.
