13. maj, 2020   Agencija Oskar, Vodniki  

 

Potovanja – korak za korakom nazaj k sebi

Piše vodnica: Sandra Modic

Kot otrok nisem rada hodila naokoli, raje sem se držala maminega (metaforičnega) krila  Težko me je bilo spraviti kamorkoli, razen na vsakoletno poletno martinčkanje in plavanje na hrvaški obali z babico, dedkom in sestričnama. Seveda so odpadle šole v naravi in podobne zadeve, ker brez mami Sandra pač ni šla nikamor. Zato ni nič presenetljivega, da so bili domači na začetku moje potovalne “kariere” vedno znova presenečeni, s kakšnim navdušenjem in veseljem sem se vedno znova odpravljala na pot.

V drugem letniku gimnazije sem se izven domačih meja prvič odpravila brez družine. Že kot otrok sem razvila veliko ljubezen do španskega jezika in kulture. Čisto mogoče so imele nadaljevanke nekaj pri tem. 😉 Z razredom smo se odpravili na ekskurzijo v Barcelono, v mesto, ki sem si ga neizmerno želela videti. To doživetje je vse skupaj postavilo na glavo. Ravno takrat je na Islandiji izbruhnil vulkan, letalski leti so bili odpovedani in na pot smo se odpravili z avtobusom. Celih štiriindvajset ur kasneje smo prispeli, seveda utrujeni in lačni. Ampak dogodivščina se je šele začenjala. Raziskovanje magičnega mesta, njegovih zvokov, okusov in vonjav me je omamilo. Predvsem pa občutek lahkotnosti, svobode. Prvič je moj raziskovalni duh zares pokukal na plan in od takrat naprej se ga ni več dalo ustaviti.

Maroko jahanje kamel v puščavi - Potovanja - korak za korakom nazaj k sebi

Popotovanje po Maroku mi še vedno ostaja močno zasidrano v spominu. Bilo je magično! V Casablanco smo prileteli ponoči, tako da je kulturni šok moral počakati do zjutraj  Spomnim se, ko smo prvič stopili iz hotela in je v nas butnila vročina, hrup in prah, ki se je dvigal iz prepolnih ulic. Prečkanje ceste je bilo vprašanje iznajdljivosti, odločnosti in varnosti  Dnevi so bili neskončno dolgi in polnili so me z nepozabnimi odkritji in doživetji. Spomnim se navdušenja, igrivosti, lakote in potrebe, da bi vsrkala kar največ. Uživala sem v občutku dihanja s polnimi pljuči in kako je vse poznano in domače zdrsnilo v ozadje in za tistih nekaj dni tudi v pozabo. Obstajal je le sedanji trenutek.

Ko sem se vrnila domov, sem na družinskem srečanju z iskricami v očeh razlagala o tem, kako močan vtis je Maroko pustil na meni. Spomnim se začudenja, do neke mere tudi nerazumevanja, predvsem pa presenečenosti, ko sem povedala, da me je navdušil veliko bolj kot Pariz, kamor sem potovala kmalu po tem. Takrat sem dobila uvid, da je moj namen, zakaj se odpravljam na pot, nekoliko drugačen. Namreč ne glede na to, kako lep in veličasten je Pariz, je na Elizejskih poljanah težko najti poglobljeno doživetje.

rilanka nekje na Malem Adamu - Potovanja - korak za korakom nazaj k sebi

Skozi agencijsko izobraževanje za vodnico sem dobila vpogled v to, kakšno neverjetno priložnost ponujajo potovanja za osebni razvoj, za pospeševanje procesa sprememb skozi energijo in moč skupine in skupinske dinamike. In marsikaj, kar sem že začutila in zatipala tekom potovanj, je dobilo obliko in podobo.

Ena od stvari, ki jih pri vodenju najbolj cenim je, da se v dežele vedno znova vračam, saj tako vsakič odkrivam nove plasti. Slika se poglablja in dobiva nove razsežnosti. Bolj kot kljukanje držav s seznama mi je pomembna vzpostavitev stika, razumevanje in pa priložnost, da lahko dežele vidim tudi skozi oči sopotnikov. Seveda mi to več pove o posamezniku, kot pa o sami deželi, pa vendar psihologinja v meni v tem neizmerno uživa, saj s tem dobim čudovito priložnost, da na deželo pogledam z vedno novega zornega kota.

Camino 1 - Potovanja - korak za korakom nazaj k sebi

Dolgo časa je bila moja velika želja, da bi se odpravila na pot do Santiaga de Compostela. In zgodilo se je. Težko je tako izkušnjo ubesediti v nekaj stavkih. Kar mi je Camino zagotovo dal, je uvid in razumevanje, da nam vse tisto, kar potrebujemo, na pot pride takrat, ko smo za to pripravljeni in ne nujno, ko si to želimo. To in pa velikooo potrpežljivosti, saj gre oboje z roko v roki.

rilanka botanični vrt 1 - Potovanja - korak za korakom nazaj k sebi

Razlog zakaj potujem, se s časom spreminja. Bolj ko se razvijam in spreminjam sama, drugačni so seveda tudi razlogi. Začelo se je z željo po spoznavanju drugačnosti skozi kulturo, hrano, jezik, umetnost in ljudi.

Seveda je to še vedno prisotno. A bolj kot to, je sedaj prisotna potreba in želja po spoznavanju in razumevanju sebe. Pred časom se mi je utrnilo (mogoče pa sem to nekje prebrala in vzela za svoje ? ),  da z vsakim korakom, ki ga naredimo stran od doma, stran od poznanega, naredimo korak nazaj k sebi. S tem, ko stopimo izven cone udobja, ko slečemo domačo obleko navad, vzorcev in pričakovanj, dobimo čudovito priložnost, da sebe in svojo okolico vidimo v drugačni, novi luči. S tem ko naredimo korak za korakom nazaj k sebi, odpada vse tisto, kar nam se služi več in vse tisto, kar nismo in se krepi tisto, kar smo.