Potovalni kvartopirci
Piše: Oskar Savarin
Na potovanje vstopimo kot kvartopirci. Zastavimo si jasno vizijo, da bomo na potovanju glavni igralci. Razbremenimo se samih sebe, kot smo doma. Odprimo posvečen potovalni prostor in ga zavarujmo pred motečimi vplivi domačega življenja. Posvetimo se naši glavni igri med zunanjimi dražljaji in našimi odzivi, štih za štihom, doživetje za doživetjem, navdušenje za navdušenjem. Postavljajmo si vprašanja in si jih zapisujmo. Kar najbolj uživajmo v vsakem potovalnem trenutku. Če je vizija jasna, ostane le še užitek na poti.
Karte so premešane in začne se nov špil. Nova postavitev, novo izhodišče. Premeščamo karte v roki, vznemirjeni smo in pozorni, opazujemo soigralce. Razmišljamo, kombiniramo, ustvarjamo scenarije. Vse je drugače, le mi smo isti kot prej. Naj se špil (potovanje) že enkrat začne!
Vstopimo v potovanje. Karte letijo po mizi. V vsak štih vstopimo z novim pričakovanjem. Vrstijo se presenečenja in vznemirjenja, veselja in razočaranja, dogaja se kot se dogaja, poberemo ali izgubimo. V vsak nov štih vstopamo z novim izhodiščem, spet nova presenečenja in vznemirjenja – spet nov rezultat. Kakršenkoli že je, potovalno bogastvo je vedno znova novo.
Štih za štihom gremo naprej. Zunanje situacije se povezujejo z notranjimi stanji, odzovemo se na vsako padlo karto, opazujemo soigralce, z njimi pademo v »flow«, povežemo se z njihovimi radostmi in razočaranji, žarom in navdihom, njihovimi izhodišči in kombinacijami, razširimo se čez omizje in z njim zaživimo.
Vsa pozornost je v igri, pozabimo na čas, na preteklo življenje in prihodnja hrepenenja – smo le tukaj in zdaj. V igri, v postavitvah na mizi in kartah v roki, v lastnih razpoloženjih, zatopljeni v sočasnost. Spremenimo se v dogajanje, v prelestno soodzivnost z okoljem, v soustvarjanje skupne zgodbe. Smo glavni igralci v potovalnem filmu, v naši igri.
Potovanje. Pozabimo na samega sebe, kot smo doma. Razbremenimo se domačih misli in občutkov. Uživamo v potovalni igri. Le zunanji dražljaj in naš odziv nanj – naša glavna igra v novih situacijah, v ustvarjanju rezultata – potovalnega bogastva. Spremenimo se v igro dražljajev in odzivov, v igro spreminjajoče zunanjosti gostujoče dežele in nagajivosti potovanja samega, sopotnikov in skupne dinamike ter v njihov odzven v nas samih.
Usmerimo se v lastni odziv! Opazujmo prelestno potovalno igro v nas. Čudimo se našim odzivom na potovalno resničnost, ko nas prevzamejo veselje in otožnost, izpolnjenost in hrepenenje, prešernost in razdražljivost, lahkotnost in strah, ljubezen in sovraštvo. Navdušujmo se nad igro, ki se igra v nas. Uživajmo v ustvarjanju lastne Zgodbe.
Zaznajmo vprašanje ZAKAJ? Zakaj me navdušujejo žareče očke indonezijskega domačina in zakaj se čutim utesnjenega v vrsti pred muzejem; zakaj čutim igrivost na sprehodu po Kapadokiji in zakaj se me je dotaknila tradicionalna iranska vasica in življenje v njej; zakaj me potegne raziskovalski duh v odkrivanju presenečenj in zakaj na prepolni turistični sanjski plaži občutim nelagodje; zakaj me moti čakanje na letališču in zakaj čutim veselje ob pogledu na sončni vzhod z baloni, čeprav sem moral zanj vstati sredi noči; zakaj me navdušuje vodnikova razlaga Aleksandra Velikega in zakaj me ob zamudi letala prevzameta jeza in strah; zakaj me ob pogledu na sulaweški pogreb prevzame tesnoba in zakaj me vznemiri obisk lomboškega šamana in misel na nevidni svet? Zakaj mi je na potovanju lepo tudi v situacijah, od katerih doma bežim in zakaj se na potovanju počutim bolj živega kot doma?
Sprašujmo se z veseljem, s čudenjem in navdušenjem. Ozavestimo vprašanja in si jih zapišimo v POTOVALNI DNEVNIK – takoj, ko se pojavijo! Kajti potovalni čas nima spomina in že naslednje doživetje bo prejšnje vprašanje izpodrinilo v pozabo. Zapišimo si dragoceno vprašanje, ki nas vodi v potovalno bogastvo, po katerega smo na potovanje prišli.
Vsak ZAKAJ nas pelje korak globlje v raziskovanje samega sebe. Zunanje dogajanje vse bolj postaja vzrok, usmerimo se v notranje dogajanje in naš odziv. Postajamo glasbilo, na katerega igrajo zunanji dogodki. Vse bolj uživamo v lastnih zvokih, ki jih iz nas izvabljata potovanje in gostujoča dežela. Vse bolj smo kvartopirci, zatopljeni v potovalno igro tukaj in zdaj. Vse bolj se odpiramo potovalnemu bogastvu, ki vstopa v nas.
Vstopamo iz znanega v neznano – sebe in gostujoče dežele. Znano – vprašanja izhajajo iz tega, kar smo in kako se občutimo. Gostujoče dežele imajo drugačne dražljaje in potovalna resničnost nagovarja druge delčke nas samih, kot to počne domače življenje. Vzpostavlja drugačna vprašanja ZAKAJ? Usmerja nas v še speči ali še neodkriti del nas samih. Ko ta speči delček spoznamo, ga sprejmemo in obudimo, ga lahko tudi zaživimo – na potovanju in zakaj ne, tudi v domačem življenju. To je neprecenljivo potovalno bogastvo.
Potovanje je čas za postavljanje vprašanj. Ne ukvarjajmo se z iskanjem odgovorov – ti pridejo sami, ko bo zanje pravi čas. Presenetijo nas, ko jih ne pričakujemo. Zgodijo se proti koncu potovanja, ali pridejo za nami, ko smo že globoko v domačem času.
Vstopimo torej na potovanje kot kvartopirci. Zastavimo si jasno vizijo, da bomo na potovanju glavni igralci. Razbremenimo se samih sebe, kot smo doma. Odprimo posvečen potovalni prostor in ga zavarujmo pred motečimi vplivi domačega življenja. Posvetimo se naši glavni igri med zunanjimi dražljaji in našimi odzivi, štih za štihom, doživetje za doživetjem, navdušenje za navdušenjem. Postavljajmo si vprašanja in si jih zapisujmo. In kar najbolj uživajmo v vsakem potovalnem trenutku. Če je vizija jasna, ostane le še užitek na poti.
Vstopimo na Pot heroja!
Oskar
