Pomislimo, da se poleti odpravimo na potovanje. Že ob misli nas poplavijo stereotipi in strahovi o peklenski vročini in si kar ne moremo odmisliti nelagodja ob misli na trpljenje in neudobje, ki ga tako potovanje lahko prinese. Vprašamo se, ali bi kaj takega sploh preživeli? Tako nam ne preostane drugega, kot da si omislimo katero izmed “hladnih” evropskih držav ali pa, da najdemo čim bolj osamljen kotiček na prepolni hrvaški obali.
A je prav potovalni izziv tisto, zaradi česar potujemo. Hrepenenje po potovanju je želja, da se nam zgodi nekaj presežnega, iracionalnega in nekaj, kar vzpodbudi in vzvalovi naše čute. Želja po potovanju je krik duše, ki je lačna LASTNE ZGODBE, ko imamo vse za kar se doma borimo, ne čutimo pa več sebe. Želja po potovanju je želja po samem sebi. Hrepeneče rabimo zunanji izziv kot brco, ki nas frcne iz vajenega udobja našega ega.
Želja po potovanju je želja po osvobajanju iz lastne ječe. Zidovi te ječe so naši nezavedni stereotipi in strahovi, navade in vajeno udobje. Tudi sredi množic smo v tej ječi velikokrat sami. Vrtimo se v krogu in ne moremo najti vrat v “živeti samega sebe”. Želja po potovanju je krik duše, ki si je izbrala vašo osebnost, da bo skozi njo živela sebe, pa tega ne more. V potovanju vidi priložnost, da se uresniči(te).
Priložnost pa uresničimo kot najboljše vemo in znamo. Našo dušo lahko odpeljemo na jadransko obalo in jo teden ali dva morimo s presežnim basanjem najboljše hrane in paraliziramo z lenarjenjem na najlepših plažah, njen krik in hrepenenje pa opijemo z najboljšim vinom. 
Karikirano potovanje znotraj pričakovanj in vajenega udobja nas ne more potegniti iz lastne ječe. Za to je potreben pogum, stopiti korak dalje, odpreti se nepredvidljivi drugačnosti, prepustiti se potovalnemu izzivu – dovoliti si biti “drugačen”, kot sem doma!
Saj ne moremo verjeti – v puščavi cel dan pešačim pod vročim soncem in po vročem pesku, jem in pijem skromno hrano, ki jo pripravijo domačini, za umivanje imam liter vode in spim na podlogi pod milim nebom – počutim pa se tako svetovno, da se bolje ne morem! Komur uspe na potovanju izstopiti iz lastne ječe se na potovanju začuti, kot bi bil malo zadet. Prepušča se in sprejema dogajanje kot je, pri tem se mu vse lepše svetijo očke in se vse bolj odlično počuti. Začuti sebe, njegova duša na polno sije skozenj, zaživi sebe in IGRA GLAVNO VLOGO v potovalnem filmu.
A je to le zmagovalna izmed mnogih možnosti. Do tja vodi dolga in presežna pot. Sprejeti potovalni izziv se začne z razumevanjem za kaj gre. Temu sledi odločitev, da se bomo prepustili deželi in toku dogodkov po principu – naj se zgodi kar se zgodi in vse je najboljše! Nepredvidljivemu izzivu dopustimo, da nas vzburja in draži naše čute in nas s tem presega v vsakem trenutku potovalne sedanjosti. Preseganje (domačega) samega sebe je izstop iz domače lastne ječe. Izziv je torej tisti, ki vzpodbuja vašo glavno vlogo na potovanju, kjer niste le opazovalec, temveč glavni igralec.
Sprejetje potovalnega izziva odpira možnost doživeti sebe. Vaša potovalna doživetja se tako vsrkajo globoko v vašo bit, postanejo del vaše najgloblje integritete iz katere sije VAŠE SONCE. Tako vaše potovanje nikoli ne more pristati na zaprašeni polici spomina, temveč postane neizpodbitna vzpodbuda, da bi sebe zaživeli tudi doma! TO pa je največ, kar lahko storite zase.
Kdor pri tem uspe, je zmagovalec! Bodite sončki na vaših poletnih poteh.
Oskar