Piše: Tadeja Korošec
Pa smo jo končno dočakali: našo Baskijo in osrednjo Španijo. Vodniki Saša, Jure in Tadeja smo se odpravili na potepanje po mističnem severu in mestih španske Mesete. Vizija je jasna: ogledati si čim več in doživeti, kar se le da. Struktura želi biti zato čvrsta in učinkovita: brez zabušavanja, na poti smo ves čas tukaj in zdaj. 😊
Najprej spoznamo Guernico, slavno Picassovo umetnino in seveda – pintxose! Vstop v resničnost nove dežele je prav okusen. 😊 Vreme je … kakršno je. In takšno je najboljše! Na poti po mistični, zeleni pokrajini nas za vsakim ovinkom očara prizor prvobitnega podeželja z ogroooomnimi čredami ovac.
Tadeja se že vidi v vlogi srečne pastirice na baskovskih travnikih. Tradicionalne hiše so ohranjene takšne, kot so bile, a vzdrževanje, kot bi jih zgradili včeraj. Dež, veter in modro nebo dosežejo vrhunec na skrivnostnem otočku Gatzelugatxe, ki se zdi, kot da ni od tega sveta, temveč prežarčen iz neke druge resničnosti. Morda neposredno iz fantazijske pokrajine Game of Thrones? Da, vsekakor!
Naša Saša je povsem očarana nad močjo oceana, ki s silovitim udarjanjem valov ob skale ustvarja dih jemajoče klife, tobogane in druge reliefne stvaritve. Kako lahko kar tako na divje uspevajo tako lepi »škrnicli«, kale? Z veseljem bi jih tudi sama imela v svojem vrtu. V Kranju, da ne bo pomote.
Povsem nas preseneti Bilbao – mesto, ki deluje prej baltsko kot pa špansko! Kjer za vzdrževanje čistoče (že tako neoporečno čiste) reke Nervion komunala skrbi s pobiranjem smeti s posebnim čolnom! In vse je sterilno čisto, tudi tržnica! Nos gusta! (Všeč nam je!)
Skozi Pamplono se sprehodimo po Jakobovi poti in spotoma odkrijemo Hemingwayev cafe, kjer je dekadentna družba v začetku 20. stoletja razglabljala o smislu življenja. Bam, secesijska notranjost in nabita kavarna v času kosila nas vrne v tiste čase …
Naš smisel življenja povzema oskarizem »Živimo potovanja«.
Rioja, rodovitna in vinorodna, nam spočije oči na svojih neskončnih nasadih vinogradov. Vinskih kleti, bodeg, je skorajda več kot prebivalcev. Jure v mislih in na glas že snuje nov program butičnega turizma z nastanitvijo v hotelih z najmanj 5* in z degustacijskimi meniji v Michelinovih restavracijah.
Kako močno gorske pregrade Kantabrijskega gorovja vplivajo na »nov obraz« Španije se zavemo, ko potujemo proti notranjosti. Vlažen in samosvoj sever zamenjajo prostrana polja osrednje planote, kjer se temperature čez 300 prevoženih kilometrov že dvignejo za 10 stopinj in več. Univerzitetna Salamanca nas pričaka obsijana v večernem soncu, lesketajoča in ozaljšana s (pre)obilnim platerescom.
V nadaljevanju Ávila, ovita v skoraj tisočletno obzidje, vzame dih – in duh Sv. Tereze odpre razmišljanja o večnih vprašanjih in razsežnosti našega bivanja … vse dokler nam ne poči guma na avtu. BAM! S tem se vrnemo na trdna zemeljska tla, kajti odpre se drugačen uvid v tradicijo dežele, ki jo sicer vsi seveda zelo spoštujemo – ampak v času sieste kakopak ne dela noben vulkanizer. »Es la hora de comer, todos están comiendo!« (»Čas kosila je, zdaj vsi jejo!«) Nam pojasni voznika vlačilca (aka šleparja), ki naš avto za 3 ure parkira pred zaprto delavnico. Kaj sledi? Še ne vemo. 😊 Ampak vse, kar se zgodi na potovanju, je najbolj prav. In mi imamo pred zaprtimi vrati mehanika čudovit razgled na avilsko obzidje.
Ni naključij. So le meje našega razumevanja (Oskarizem)
