Popotniški utrinek iz Kaira
Piše: vodnik Bojan Grošelj
Vsakdo se vrne s potovanja s kakšnim trenutkom, ki mu bo ostal v spominu. Zato bi rad z vami rad podelil zgodbo iz Kaira.
Potovanja v Egipt so vedno nekaj posebnega. Egipt in pomniki staroegipčanske civilizacije so nam tako blizu, da jih preprosto želimo videti. Še posebej pa so vznemirljive prigode iz vsakdanjega življenja, ko smo v stiku z domačini. Na primer: vožnja z metrojem, saj je metro v Kairu prvi v arabskem svetu. Poceni je, točen in čist.
Sopotniki me vprašajo, če bi šli zvečer v središče Kaira. Iz našega hotela v Gizi do trga Midhan Tahrir, je najbolje uporabiti metro.
Rečeno storjeno.
Pred hotelom ustavim avtobus, še malo pogajanj o ceni in že smo na poti do metro postaje. Že vožnja z avtobusom je nekaj posebnega v vedno prepolnem Kairu. Mimogrede prileti v naše ogledalo še mopedist, a v Kairu si zaradi tega nihče ne beli glave … se zgodi, rečejo. Vožnja s taksijem pa je sploh nepozabno doživetje. 😊
Ko prispemo do postaje podzemne železnice, grem kupit karte. Ker sem nazadnje namesto »Tezkara« (karta), rekel nekaj drugega, sem sedaj bolj natančen in dobim prave karte. Cena enosmerne vozovnice stane 30 centov. Še pravo smer poiščem, tudi pri tem Egipčani radi pomagajo. Metro vozi na vsakih 5 minut in tako že sedimo in se peljemo proti trgu Midhan Tahrir.
Kot bi mignil se znajdemo na trgu in uživamo tako kot Egipčani, prečkamo ulice (to je posebno doživetje) in gremo na pijačo z vodno pipo, kdor si to želi. Opazujemo življenje domačinov in uživamo v živžavu. To gotovo vključim naslednjič za vse!
Da bi bil užitek še večji, nazaj grede prečkamo železni most čez reko Nil, uživamo v razsvetljenih ladjah, posedimo ob obrežju Nila. In že smo nazaj na naši postaji v Gizi.
A zgodba se tu pravzaprav šele začne. Pridemo do železniške postaje in že tik pred izhodom nas ustavi policaj. »Karte prosim,« pravi. Objasnim mu, da gremo na parkirišče poiskat taksi in da se vračamo v hotel. Z odgovorom ni bil najbolj zadovoljen, zato nas odpelje do kapitana. Tudi kapitan je zelo prijazen, ponovim zgodbo, da gremo s taksijem v hotel. Popiše nas, to je sedaj kar praksa, in naroči policaju, ki nas je pripeljal, da nam poišče taksi, popiše registrsko številko in voznika. Super, si mislimo.
V spremstvu policaja gremo na parkirišče, kjer poišče taksi – »oldtimer«, neki stari Fiat. Kolikor »udobno » se posedemo in odpeljemo, seveda brez prižganih luči … je treba varčevati z akumulatorjem, razlaga voznik.
A zgodbe še ni konec. Čeprav je voznik policaju zatrdil, da ve, kje je naš hotel, se je izkazalo, da ne ve. Ker smo bili na pravi cesti, sem mu rekel, da naj vozi samo naravnost, toda vseeno je vsakih nekaj kilometrov ustavil in povprašal za pot.
Po vseh doživetjih se vendarle vrnemo v hotel – polni lepih vtisov vznemirljive dogodivščine. Da, tudi to je Egipt.