Piše: Urban Mislej
Ko sem izvedel, da bom vodil skupino na poljski Baltik, sem si rekel: Končno! Poljsko Pomorjansko regijo imam zares rad – prav tako kot baltske obale v Estoniji, Latviji in Litvi. Ne le zaradi morskega vetra in arhitekturne lepote, temveč tudi zaradi tistega nevidnega šarma, ki ga Poljska zna ponuditi tam, kjer ga najmanj pričakuješ. Z Agencijo Oskar in s skupino štiriindvajset radovednih sopotnikov, vsak s svojim tempom, značajem in željami – smo ustvarili recept za pestro, a lepo uravnoteženo popotniško dogodivščino. Odpravili smo se v Pomorjansko vojvodstvo, meni najljubšo poljsko regijo! Že dolgo sem si želel to posebno, z morjem prežeto pokrajino pokazati še drugim. Ob mojem prvem obisku me je povsem prevzela – s svojo zgodovino, z morskim vzdušjem in tisto nepojasnjeno mešanico topline in melanholije, ki jo začutiš ob sprehodu skozi staro mestno jedro Gdanska ali vzdolž dolge peščene baltske obale pri pristanišču Gdynie in letovišču Sopot. Čas je bil za akcijo.
Naše popotovanje smo začeli v Gdynii – sodobnem, živahnem pristaniškem mestu, ki se je iz ribiške vasice v nekaj desetletjih razvilo v enega najpomembnejših poljskih pomorskih središč. Tu se utrip morja čuti povsod – ne le zaradi ladij in pristanišča, temveč tudi zaradi odprtega duha mesta. Za jutranje ogrevanje smo se povzpeli na Kamienno Goro in uživali v razgledu proti polotoku Hel ter na mogočno pristanišče medvojne Republike Poljske. Nekateri so si ogledali muzejsko ladjo ORP Błyskawica ali jadrnico Dar Pomorza, drugi so se raje sprehajali ob obali.
Sledil je Sopot. Mestece, ki resnično ve, kako očarati. Njegov znameniti leseni pomol, najdaljši tovrstni na svetu, nas je hitro zbral kot galebe za dobro skupinsko fotografijo. Pred tem pa seveda kosilo – zadišalo je po sveži ribi, pierogih in tistem »nekaj malega sladkega« za konec. Eden od sopotnikov je pripomnil, da bi tukaj brez težav ostal še kak teden. Verjamem. In kako je posijalo sonce! Prava redkost ob Baltskem morju, zato pa toliko bolj čarobna.
Naša naslednja postaja je bil Gdansk, ki nas je pričakal z mešanico sonca, vetra, zgodovine in osupljive arhitekture. Začeli smo pri spomeniku gibanja Solidarnost, ki nas je spomnil na moč idej in gibanj. Tu se začenja zgodba o Lechu Wałęsi in spremembah, ki so pretresle ne le Poljsko, temveč vso Evropo. Sprehodili smo se skozi zgodovinsko središče mesta – ulice, ki so kot učilnica brez strehe. Dolga ulica (ulica Długa), Zlata vrata, Neptunova fontana in mogočna Artušova dvorana – vsak korak je pripovedoval svojo zgodbo. Ko smo bili že prijetno utrujeni in okrepčani, je sledil še dolg večerni sprehod do hotela – idealen za tiste, ki si po aktivnem dnevu želijo še malo »Oskar fitnesa«.
Naslednji dan nas je čakal Malbork – največji opečnati grad na svetu. Ko se približaš temu mogočnemu obzidju, se zdi, kot da stopaš v časovno kapsulo. Grad tevtonskih vitezov nas je vse pustil brez besed. Hodniki, obrambni stolpi, notranja dvorišča, dvižni most – vse je dišalo po srednjem veku. In vsi smo se morali kar potruditi, da se nismo večkrat izgubili. Po ogledu Malborka nas je čakala vožnja proti Varšavi, a tisti zadnji pogled na reko Nogat in veličastne grajske zidove je ostal z nami. Nekateri so na avtobusu zadremali, drugi so opazovali počasi spreminjajočo se pokrajino, jaz pa sem si v mislih zapisal: »Pomorjanska Poljska nikoli ne razočara.«
Zakaj bi šel na Poljsko, če pa lahko človek išče »pravo eksotiko« drugod? To vprašanje sem zastavil sopotnikom že prvi dan. A odgovor smo dobili sami – resnično eksotiko smo našli tudi na Poljskem. Tam, na njenem severu, kjer Baltik piše čisto posebne zgodbe.
