Piše: Daša Ganna Mahmoud
Pravzaprav si želim, da bi bila lahko julija 2015 kovček in ne Daša G.M.. Moj kovček je namreč po seriji naključij preživel čudno potovanje in po desetih (verjetno zelo brezskrbnih) dneh je nedotaknjen prispel v Marakeš in v moje roke. Kako se je začelo?
Bilo je dolgo vroče poletje 2015. Vračala sem se iz Casablance za nekaj ur v Slovenijo. Letela sem preko Rima in tam imela le urico in četrt za prestop na drugo letalo. Sliši se kar ugodno, ampak če ste že kdaj obiskali letališče Fiumincino na obrobju Rima, prav dobro veste, da je zelo zapleteno. Kot bi se Italijani posebno potrudili, da so zakomplicirali prav vse, kar se zakomplicirati da. Vsekakor je letalo zamujalo že pri odhodu iz Casablance in to kar pol ure. Stevardesi sem povedala težavo in dala mi je natančna navodila, kaj naj naredim. To pa je izgledalo takole: že pri pristanku nizki štart, skok na prvi avtobusek, vožnja do policijske kontrole, tek do letališkega shuttle busa, ki je mene in še 7 sotrpinov prepeljal s terminala H na terminal B, tam vrhunsko vrivanje med potniki in … za las ujamemo letalo, ki nas pelje v Benetke. Oh, kako sladko se je bilo peljati …
Moj lepi sivi kovček pa je medtem užival mediteransko podnebje Rima in tam tudi ostal … To sem hitro ugotovila, z dokaj nesposobno uslužbenko sva izpisali list za izgubljeno prtljago. Ker mi je bilo jasno, da kovčka naslednji dan ne bom dobila, sem ji naročila, naj ga pošlje kar nazaj v Casablanco ali pa celo v Fes. Navedla sem prve tri hotele, gospa je pametno kimala in si natančno vse zapisala.
Urice v Sloveniji so hitro minile. Na naslednje potovanje sem, v dobri veri da me bo kovček čakal v Casablanci ali pa mogoče v Rabatu, vzela le nahrbtnik in manjšo torbico in v njej nekaj rezervne kozmetike in enkrat za preobleči. “Za vsak slučaj,” sem si rekla … V Casablanci kovčka ni bilo, v Rabatu tudi ne. Nisem se kaj preveč sekirala, saj niti časa nisem imela. Na letališču sem naročila, naj moj kovček pošljejo kar v Fes. Prijazen Arabec si je vneto vse zapisal in mi obljubil. Spet sem verjela, zakaj pa ne?
Pa smo mi lepo prehodili Rabat, občudovali razgled na Atlantik, minil je vroči Mekneš, sonce je poševno sijalo na antične ostanke Volubilisa, v Moulay Idrisu smo se pomešali med domačine in začutili svetost tega mesta in prišli zelo pozno v Fes … In mojega kovčka ni bilo … Do tega trenutka sem porabila vsa oblačila v vseh kombinacijah in naslednji dan je padla odločitev. Sklenila sem, da na kovček ne mislim več, naj uživa na potovanju, jaz pa si bom kupila nekaj novih oblačil. Cel dan smo hodili po srednjeveški medini Fesa in občudovali različne obrtnike. V tkalnici sem si kupila zelo lepo pisano “gelabo” (đelabo), na bazarju še eno črno z berberskimi vzorčki in eno kratko rumeno s Fatimino roko. Od ene zakrite Arabke pa kompletek 3 bombažnih “gatic”. Kot dodatek pa še črne pajkice in to je bilo vse.
Medtem je moj kovček lepo potoval po svojih poteh … Iz Benetk v Kranj in nazaj v Trst. Iz Trsta v Rim in po posredovanju naše Polone, ki je zahtevala, da ga pošljejo v Casablanco, je potoval nazaj v Kranj… Ene podrobnosti očitno niso razumeli. In po ostrem pogovoru z vodjo letalske družbe ponovno v Benetke, naprej v Rim in ne boste verjeli – v Marakeš!! Na vsaki poti je dobil listek in štampiljko in kasneje sem potrebovala deset minut, da sem vse nalepke odlepila.
Mi pa smo v tem času prečkali Srednji Atlas, srečali opice v cedrovem gozdu, uživali v tišini Midelta, spali v sipinah prelepega erga Chebbi, hodili po Todri, prebrodili smo reko Dades, se izgubljali v Bou Tahrarju, obiskali prizorišča snemanja različnih filmov v Ait Ben Hadduju in se končno čez Visoki Atlas prekobalili na atlantsko stran. In prišli v Marakeš! Najprej nas je pot peljala na letališče. Če sem iskrena, nisem verjela, da je kovček tam. Kljub informaciji, da me čaka. Bil je že deseti dan, postala sem povsem Amazirka (Berberka), gelabe sem lepo menjala, “gatice” vsak večer prala, nikoli me ni zeblo, pa tudi vroče mi ni bilo. Ruta na glavi, prijetno blago mi je ovijalo telo brez robov in neprijetnega pritiska …
Ko sem opravila vse formalnosti, so me spustili v skladišče izgubljene prtljage… OJOJ! MOJ LEPI SIVI KOVČEK!!! ČAKA ME!!
In ko pridem iz letališke stavbe ven, vsi ploskajo, zdi se mi, da mi je veselo pomežiknil še naš avtobus!
