Piše: Nejc Košnik
Gruzija je odlična popotniška destinacija! Spominja na Balkan z arabskim in perzijskim pridihom, a hkrati ima v sebi nekaj drugačnega. Kavkaški melos. Tbilisi je kot Ljubljana, ima sicer precej več prebivalcev in je večji, a ne daje vtisa, da gre za milijonsko mesto, v centru pa nas ob reki spremljajo številne restavracije, barčki, cerkvice in razgledne točke. Najbolj sem se veselil odhoda na sever, v vas Stepantsminda in našega krajšega pohoda do cerkvice Gergeti.
Že sama pot proti severu je zanimiva. Peljemo se namreč po ‘gruzijski vojaški cesti’, po kateri je tekel že eden od krakov svilne poti. Množično so jo začeli uporabljati Rusi v 18. stoletju. Po drugi vojni so jo razširili nemški vojni ujetniki in danes predstavlja glavno prometno žilo proti severu oz. Rusiji. Je tudi pomembna prometnica za Armenijo, saj Armenci iz Rusije preko Gruzije dobivajo zelo veliko pomembnih življenjskih živil in surovin – Armenija namreč nima svojega morja in je v določenih primerih povsem odvisna od uvoza iz tujine. Seveda po tej cesti tudi Gruzijci trgujejo z Rusi, slednji pa, zaradi vojne v Ukrajini in sankcij proti njihovi državi, sedaj hodijo, poleg drugega, v Gruzijo po kokakolo.
Na cesti je polno tovornjakov, ki potujejo proti severu. Dobesedno lahko govorimo o kilometrskih kolonah z vmesnimi prekinitvami. Sploh si ne upam predstavljati, koliko časa potrebuje tovornjak iz Armenije vse do matere Rusije. Tisti dan smo si najprej ogledali Stalinovo rojstno hišo in odličen muzej, ki prikazuje diktatorjevo življenje. Ustavili smo se pri jamskem mestu Uplitsihe, kjer smo spoznali novo plat gruzijske zgodovine. Sledila je pot na sever po omenjeni cesti z vmesnimi postanki ob jezeru, pri trdnjavi, pri spomeniku rusko-gruzijskega prijateljstva in nazadnje smo prispeli do vasice, zgolj 10 kilometrov stran od ruske meje – Stepantsminda ali Kazbegi. Nastanili smo se v prijetnem, obnovljenem, družinskem hotelu, naslednji dan pa nas je čakal naš vzpon.
Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj. Bilo je hladno, okrog 10 stopinj, a so nas koraki in začetek vzpona kaj kmalu ogreli. Sonce se je že pojavilo, tako da nismo hodili v popolni temi, a ko smo prišli do vrha, je dokončno vzšlo in obsijalo mogočno pokrajino.
Pot nas je najprej vodila po vasici, čez most, potem pa na levo in navkreber. Zlagoma se je dvigovala, ni pa bila strma. Vsega skupaj smo naredili okoli petsto višincev in proti vrhu končno ugledali naš cilj – malo cerkvico in samostan, v katerem še danes živi nekaj menihov in leži na odlični lokaciji med vršaci in nad vasjo. S severne strani ponuja razgled na Kazbegi, tretji najvišji gruzijski vrh, ki leži na meji z Rusijo. Vrh je visok 5054 metrov in je zasnežen. Pravi balzam za popotniško in pohodniško dušo.
V miru smo si ogledali cerkvico in okolico, spoznali legendo o njenem nastanku (postaviti so jo dali trije bratje, ki so iskali primerno lokacijo za cerkev in orel jim jo je pokazal) in se spočili. S seboj smo imeli tudi nekaj hačapurija, lokalne jedi, ki spominja na pico, za okrepčilo. Sonce je medtem že vzšlo in nas prav prijetno pogrelo. Uživali smo v razgledih, v gorskem zraku in se čez čas vrnili po drugi poti navzdol.
To je bilo naše doživetje Kavkaza, mogočnega gorovja, ki razmejuje Evropo od Azije. V spomin so se mi vtisnile mogočne gore, krasni razgledi in naša skupina, ki je delovala kot usklajena celota, v kateri je vladala dobra volja in pozitiven humor. Lahko rečem, da se že veselim naslednjega obiska. Naslednjič pa morda podaljšamo kar naprej, proti gori Kazbegi?
Več … Potovanja po Gruziji in Armeniji.
