Kitajska je velikanska država. Velika je že na zemljevidu, a v živo deluje še večja. Prostrana dežela v daljni Aziji se ponaša z eno najstarejših civilizacij, bogato
kulturno dediščino in neverjetnimi naravnimi lepotami. In vse je veliko.
Popotnika na Kitajskem sprva prevzame silna veličina na vsakem koraku. Velika mesta, veliko ljudi na ulicah, veliko hrupa in govorjenja, velike razdalje, veliki spomeniki, veliki parki, velike naravne znamenitosti… Potem pa počasi stvari dobivajo drugačno, bolj povezano in bolj prijetno podobo, kot bi namesto kamenčkov nenadoma uzrl mozaik.
V procesu spoznavanja nove dežele in urejanju prvih vtisov v koherentno celoto, ko neznano postaja poznano in tuje nekako domače, igrajo imena pomembno vlogo. Mesta, spomeniki, pokrajine, vsa nosijo svoja imena. Ko osvojimo ta imena, osvojimo tudi tujo
deželo. Nenadoma se nam ne zdi več tako tuja in nerazumljiva.
Prepotovala sem že lepo število tujih dežel, a tako poetična kot so kitajska imena, niso nobena druga. Kitajci so narod, ki dajo veliko na izgled, urejenost, lepoto in ki znajo potem to tudi ceniti in v tem predvsem uživati. Nič čudnega, da posvečajo posebno pozornost poimenovanju. Gotovo ste že obiskali kakšno kitajsko restavracijo v Sloveniji, pa ste si že kdaj upali naročiti jed »Mravlje plezajo na drevo«? Ali se vprašali, kako so se spomnili tako poimenovati jed? Pridite na Kitajsko in vašemu čudenju fantastičnim kitajskim imenom ne bo ne konca ne kraja. Kaj kmalu bo čudenje preraslo v občudovanje.
S prvimi kitajskimi imeni se srečamo že v največjem in najbolje ohranjenem kompleksu palač
na svetu, ki ga tujci poznamo pod imenom Prepovedano mesto. Tu se sprehodimo v cesarsko preteklost skozi dvorane Najvišje harmonije, Osrednje harmonije in Ohranjujoče harmonije, pokukamo v dvorani Nebeške čistosti in Duhovnega dozorevanja ter občudujemo Hrib nakopičene odličnosti. Hrib dolgega življenja, ki kraljuje nad cesarskim vrtom številka ena, je bil priča večkratnim preimenovanjem, iz Vrta vzgojene harmonije v Vrt bistrih valov in nato v Vrt kreposti in harmonije. Sama zveneča imena.
Kitajski pesnik He Jingzhi je zapisal: »Bogovi med oblaki, nesmrtniki v meglah, božanska drža gora v Guilinu! Tako strastne, tako pravljične, vode lijiangške!« Lijiang ali Prosojna reka izvira na
Mačji gori in vijuga kot žadasti trak skozi eno najlepših pokrajin sveta, kitajski kras. Nad bistro reko in riževimi polji se dviguje stotero stolpastih gričev v stotero različnih držah. Imena povedo vse: Grič zelenega lotosa, Mesečev hrib, Griči devetih vlečnih konj, Sedem vilinskih sester, Hrib slonjega rilca …
Zahodno jezero v Hangzhouju slovi kot »raj na Zemlji«. To je eno večjih turističnih mest, poznano po zgodovini in kulturi, predvsem pa po lepotah s parki, nasipi, mostovi, paviljoni in pagodami okrašenega jezera na zahodu mesta. Vsi poznajo »Deset pogledov na Zahodno jezero«, serijo krajinskih slik umetnikov cesarske dinastije Južni Song. Dandanes hodijo Kitajci uživat deset krasnih pogledov ob jezero samo. Med njimi so Pomladna zora na nasipu Su, Lotosi v vetrcu pri dvorišču Qu, Jesenska luna na mirnem jezeru, Vrhova, ki prebadata oblake, Poslušanje kobilarjev, ki pojejo v vrbah, Opazovanje rib v cvetličnem pristanu, Ostanek talečega se snega na Zlomljenem mostu, Sončni zahod pri pagodi na Gromskem hribu…
Imena igrajo tu ključno vlogo, saj povedo, v katerem letnem času in v katerem delu dneva naj opazovalec stoji na določenem kraju, da bo užitek popoln. Kajti različne vrste rož in dreves zacvetijo ob različnih časih, svetloba nad vodo se zjutraj lomi drugače kot zvečer in spet drugače v mesečini in tako dalje.
Imena nosijo velik kulturni pomen. Nikjer ni to bolj očitno kot na Kitajskem. V imenih se zrcali bogata kitajska tradicija in način razmišljanja, odkrivajo nam svet drugačnega pojmovanja in asociiranja. Zato kitajska imena niso zgolj poetična in lepo zveneča, temveč bistvena za razumevanje te nam tako daljne kulture. In kar je še več, zapisana so s pismenkami! Te pa so spet poglavje zase.
Ana Hočevar
