
Vendar pa se naš dan poln doživetij še ni bližal koncu. Že sam pogled z vrha trdnjave nam je rezkril nekatere skrivnosti te pravljične pokrajine.
Vendar pa smo se odločili da jo spoznamo do potankosti. 
Že takoj smo se srečali z nekaterimi lokalci, ki so nas nadvse prijazno vabili v svoja domovanja, čajnico v stožcu, hišo 1001 noči, vendar pa jim ni uspel načrt odvrniti nas od našega cilja. Tako smo z veliko težavami in samokontrolo preslišali vse te mamljive ponudbe in korakali dalje.
Pa nas iznenada ustavi eden izmed starejših kapadokcev po imenu Mustafa. Povabil nas je na čaj in glede na to, da smo bili že nekaj časa na poti smo se ustavili za kratek čas, na čaj ali 2. Naš gostitelj je bil prijazen starejši kapadokec, seveda v svoji človeški obliki. Zelo spretno nam je postregel čaj in nas povprašal po naših imenih. Seveda smo se brez zadržkov predstavili: Osman, Ismet, Burak, Alev, Nazli in ostali člani naše vesele expedicije.
Posedli smo se v krogu in on se je vsedel med nas, postregel čaj in glej ga zlomka že je bila tu debata, od kod smo, kaj tu počnemo. Vse seveda v jeziku kapadokcev. Čaj je bil izvrsten in kmalu smo bili že pravi prijatelji, tako da nam je predstavil eno izmed tradicij pri kapadokcih, ki jo poznajo le najstarejši med njimi.

In BUM že ga ni bilo več in na kraju kjer je bila prej nejgova čajnica smo zagledali le staro figo in votlinico. Tako smo mi odšli novim dogodivščinam naproti in skrbno oprezali za navihanim škrateljcem, kdo ve kaj nam bo še zagodel v prihodnosti.
Osman

