9 dni prepletanja spominov, ljudi, zgodb in iskanja duše Balkana
Piše: vodnica Nina Kršič
Ko zapuščamo domače kraje in se odpravljamo proti jugu, ne bežimo – vračamo se. Vračamo se na prostor, kjer so se skozi stoletja prepletale zgodbe narodov, jeziki, zgodovina in čustva. Balkan! Dežela razpetosti in enotnosti, burne preteklosti in neizmerne topline.
Potovanje po poteh bivše Jugoslavije in Albanije ni zgolj premik po zemljevidu, temveč pot vase – v svet ljudi, spominov, okusov in trenutkov, ki jih ni mogoče ujeti v objektiv. To so trenutki, namenjeni zgolj občutenju.
Naša pot se začne blizu doma, na Hrvaškem, v deželi, za katero mnogi menijo, da jo poznajo, a z Oskarjem odkrijejo nekaj več. Za trenutek se ustavimo na krajih, ki jih množični turizem pogosto spregleda. Morda ob Plitvičkih jezerih, morda ob srečanju z domačinom, ki pripoveduje, kako so meje sicer razdelile družine, a nikoli njihovih src. Hrvaška na tej poti predstavlja vrata vstopa na Balkan – most med domačim in tujim, med znanim in skritim, med poznanim in neraziskanim.
Ob prečkanju meje z Bosno postane pokrajina mehkejša, gore se prelijejo v valove, reke šepetajo, ljudje pa so počasnejši, a toplejši. V Mostarju nas pozdravi legendarni Stari most in vonj sveže pečene baklave. Ob kavi poslušamo domačina, ki nam zaupa, kaj vse je most že videl in doživel. A pravo srce Bosne bije v Sarajevu – mestu, kjer si od nekdaj stojijo ob strani džamija, cerkev in sinagoga, kjer zgodovina ni le spomin, temveč vsakdan. Obisk Baščaršije, okušanje čevapčičev in bureka, ogled Tunela spasa, kjer zgodbe o vojni, ljubezni in preživetju oživijo… Sarajevo nas nauči spoštovanja do življenja in nasmeha, kljub vsemu, kar je bilo.
Ko se cesta začne vzpenjati nad Bokokotorski zaliv, spoznamo, da smo vstopili v pokrajino razglednic. Kotor, obdan s kamnitimi zidovi, nas objame s srednjeveškim šarmom, vzpon na Lovćen pa nagradi z razgledom, ki ga ne ujame noben posnetek – videti ga zna le srce. A Črna gora ni le lepa, je tudi ponosna, tiha in globoka. Ob Skadarskem jezeru okušamo ribe po starih receptih, poslušamo pripovedi o davnih časih in spoznamo, da tu še vedno živi pravi, stari Balkan, ki ga drugje težko najdeš.
Albanija preseneti. Popolnoma! Nihče ne pričakuje toliko pristnosti, topline in življenja brez mask. V Tirani se prepletajo bunkerji in hipsterske kavarne, na obali čutimo sredozemski utrip, v notranjosti pa nas sprejmejo ljudje, ki še vedno verjamejo, da je gost svetinja. Večerni obroki v družbi domačinov niso le kulinarično doživetje, temveč družinski večeri z ljudmi, ki jih še zjutraj nismo poznali, zdaj pa so že pravi prijatelji.
Severna Makedonija nas očara s tišino jezera in glasom tradicije. Skopje nas najprej zmede s svojo mešanico kipov, monumentov in mostov, a ko ga vzamemo pod drobnogled in pogledamo za njegovo fasado, odkrijemo pravo dušo Makedonije – ljudski duh, glasbo in pristno domačnost. Dragulj poti je Ohrid, mesto ob jezeru, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Sprehod med cerkvami, pogled v globino jezera, občutenje miru. Upravičeno lahko rečemo: Ohrid ne govori, Ohrid šepeta…
Na poti domov se ustavimo še v Srbiji, kjer Balkan zapoje na polno. V Nišu nas pozdravi spomenik rimskega cesarja Konstantina, na tržnici pa se počutimo kot doma. Rakija, suho meso, srbski humor – direkten, a nikoli zloben. Tukaj življenje ne skriva svojih čustev. Srbija je zaključek naše poti, ki znova očara – topla, močna in srčna. Kot zadnji ton pesmi, ki še dolgo odmeva v nas.
Balkan je nemogoče opisati, mogoče ga je le doživeti. To potovanje ni katalog znamenitosti, ni seznam krajev. Je izkušnja, ki spremeni – z ljudmi, zgodbami in trenutki, ki se zgodijo med potjo, ob kavici z domačini, v smehu skupine ali v tišini sredi gora.
Na Balkanu ni pomembno, koliko znamenitosti vidiš, pomembno je, kako globoko jih začutiš.
In pri Agenciji Oskar to znamo – z občutkom, radovednostjo in odprtim srcem.
