Piše: vodnica Ajda Šter
Mexico City ali vstop v Srednjeameriški vrtiljak
Ko letalo pristaja nad prestolnico Mehike, si je težko predstavljati, da je kje v tem ogromnem mestu tudi letališče. Kamor seže oko, povsod so zgradbe, ki dobesedno zapolnjujejo celotno dolino, kjer leži Mexico City. Naj bo dolina, ampak nadmorska višina Mexico City-a je prbl. 2400m, ki poskrbi, da se nam obiskovalcem ne zvrti le od mnogih presežkov, po katerih mesto slovi, ampak tudi od višine. Nekoč imenovan Tenochtitlan, danes Ciudad de Mexico, je bil ustanovljen 1325 na otočku sredi jezera Texcoco. 
Danes o jezeru skorajda ne moremo govoriti. Vse od ustanoviteljev Aztekov naprej je mesto rastlo in rastlo v današnjo prestolnico, ki uradno v metropolitanskem območju našteje preko 20 milijonov ljudi, neuradno še precej več, postalo pomembno središče na vseh nivojih in za nas popotnike izhodišče za raziskovanje barvitih dežel Srednje Amerike. Vstop v ta del sveta bi bil težko boljši kot skozi fantastičen Mexico City. Mesto je pravi konglomerat ljudi, narodov, zgodovine, kulture, arhitekture, katerega vsakdan utripa s tisto veliko množico njegovih prebivalcev in je prepleten s tisoči zgodb iz vseh nivojev človeškega življenja. Najlepše se dan v velikem mestu začne na velikanskem osrednjem trgu, Zocalu, kjer se zliješ z množico in ji slediš k ostankom Azteškega Tenochtitlana, v vladno palačo s freskami slovitega Diega Rivere, na vogal ene od ulic, kjer si potešiš lakoto s tamalesi, okusnimi mehiškimi pouličnimi prigrizki. In to je le začetek! Mexico Cty ponuja toliko, da ure kar bežijo. Pogled na mesto iz enega od nebotičnikov je vsekakor dogodek, ki ga ne pozabiš, prav tako tudi obisk izjemnega antropološkega muzeja, zgodba o slikarjih Fridi Kahlo in Diegu Riveri ter njunem nenavadnem življenju, ki jo izveš na dvorišču njene hiše v enem od predelov mesta, Coyoacanu. Že je tu popoldne, ko na eni od pisanih bark v sklopu kanalov Xochimilco, ostankov nekdanjega jezera Texcoco, prepevaš skupaj z mariači in nazdravljaš z margarito ob okusnem piščancu s čokoladno omako. Seveda, še eden od užitkov potovanja po Mehiki je izjemna kulinarika, sloveča po vsem svetu. Tej za povrh so tukaj še vedno živahne večerne ulice, vsi Mehičani se nadvse radi družijo, zabavajo, plešejo…
Z vstopnimi ritmi k prvim majevskim sledem
Živahna prestolnica Mehike je vse in še več, kar si človek lahko zaželi za spoznavanje z novim delom sveta. Težko te izpusti, a kmalu pride želja po naravi in odmaknjenosti, ki nista daleč stran. Le ena nočna vožnja na avtobusu in že so tu Palenque. Z 2000 metrov nižjo nadmorsko višino kot Mexico City in že na prvi pogled popolnoma nov svet. To je pravi kraj za počitek in vsrkavanje bolj podeželskega mehiškega vzdušja s še pomembnejšim razlogom za obisk, starodavnim majevskim mestom. Obisk majevskih 
Palenq je pravi počitek za dušo v pisani zeleni džungelski okolici in razkriva skrivnost za skrivnostjo te izjemne civilizacije, ki je svoj vrh dosegla med leti 250 in 900 našega štetja. Tukaj so templji s presenetljivimi podrobnostmi, zapisi v majevski pisavi, grobnice velikih kraljev, palača in seveda tiste znamenite piramide, zaščitni znak majevske civilizacije. Podrobno spoznavanje te neverjetne kulture zapelje vsakogar v željo, izvedeti več. Seveda je to na poti po Srednji Ameriki še kako mogoče, saj je posejana z ostanki nekdaj mogočnih majevskih mest, ki nikoli niso bila zbrana pod eno samo vladavino, pač pa sama zase neodvisne mestne državice. Lep dan v Palenquah kronamo še z večerjo v eni od tistih pravih mehiških kantin, kjer mizo napolnijo s tortiljami na vse mogoče načine in se pogovori, navdahnjeni z majevskimi zgodbami, zavlečejo pozno v noč. »Viva la vida!« oz. Naj živi življenje! Majevskim stopinjam iz Palenq sledimo naprej v sodobnost, življenje tukaj in zdaj, saj so Maji ena od civilizacij, ki nikoli ni izumrla in še danes živi v Mehiki, Gvatemali in Belizah prbl. 10 milijonov Majev. Danes so del dežel, kjer žive, a njihova kultura, navade, način življenja, so še kako posebni in unikatni v navidez modernem svetu!
Skozi pisane vasice in kolonialna mesta v objem čarobnega jezera Atitlan
Maji radi žive v malce odmaknjenih skupnostih višavij Mehike in Gvatemale. Zato spadajo zraven vratolomne, ovinkaste ceste in visoka nadmorska višina, nekaj truda več za podrobnejše raziskovanje teh krajev. Kako zanimiv je obisk majevske cerkve v vasici San Juan Chamula, ki komajda spominja na katoliško cerkev. Tla so prekrita z borovimi iglicami, vedno je prižganih veliko sveč, po celotnem prostoru se vije dim kadila, svetniki so oblečeni v prava oblačila in majevske družine se v cerkvi posvetujejo s tradicionalnimi 
zdravilci, ki vodijo obrede, pogosto vključujoče celo žrtvovanja piščancev! Po vasi se sprehajajo v tradicionalna, pisana oblačila oblečeni domačini in se ponosno držijo zase. Hiške so preproste, a polne simbolike. Prijazna gospa nas povabi, naj si ogledamo hišni oltar. Nenavaden je in posvečen njihovim tradicionalnim bogovom, čeprav je zraven tudi kakšen križ. In nepogrešljive steklenice coca – cole, darila za bogove in svetnike. Maji so namreč uradno res katoliki, neuradno pa so svoja tradicionalna verovanja spojili s krščanstvom v unikatno majevsko verovanje. Vasica San Juan Chamula je kot nalašč v bližini enega najlepših mehiških mest, San Cristobal de las Casas. S svojo zunanjo podobo in utripom življenja si je mesto prislužilo naziv pueblo magico, »čarobno mesto«. Ta naziv zaživi pri prvem sprehodu po kolonialno načrtovanih mestnih ulicah s hiškami različnih barv, tisoči zanimivih butikov, lokalov in restavracij. Časa za uživanje vzdušja kar ni dovolj, a želja po raziskovanju vodi naprej, po še kar nekaj ovinkastih cestah v drugo državo, še za odtenek bolj tradicionalno Gvatemalo, kjer je skoraj 40% prebivalstva domorodnih Majev. Tudi tam se začne s pisanimi vasicami, še posebej na tržne dni, ko se spremenijo v eno samo veliko stojnico in privabijo na stotine obiskovalcev v barvitih oblačilih. Ti dnevi so prava paša za oči in vse barve mavrice so tukaj na tisoče načinov in v še več oblikah! Skozi vasice se gvatemalske ceste vijejo po hribih gor in dol, dokler se na obzorju ne zalesketa gladina prelepega jezera Atitlan.
Jezero, ognjene gore, mistične vasice in fantastičen Tikal
Jezero Atitlan je obdano s tremi visokimi ognjeniki, ki še dodajo k celotnemu vzdušju. Po obali posejane zanimive vasice kar same od sebe kličejo k postanku na vožnji z ladjico preko velikega jezera. Vsaka vasica je svet zase z načinom življenja, navadami, verovanjem, 
preživljanjem… Obrti, s katerimi se domačini ukvarjajo, je težko prešteti in presenečenj ni konec, kdo bi si mislil, da vam tam v lokalni predelovalnici kave skuhajo pravi pravcati espresso? V vasici San Pedro la Laguna domuje tudi slavni Maximon. Nekakšno zlitje Sv. Simona in tradicionalnih majevskih božanstev, je izjemno priljubljen kot nekakšen svetnik. Ni ga lahko najti in se zmeniti za obisk, a ko ti uspe, je doživetje popolno. Po darovanju piva in denarja Maximonu, je čas za še en sprehod ob jezeru Atitlan. Ali zgolj občudovanje prelivajočih se barv ob sončnem zahodu. Kakorkoli, jezero se dotakne vsakogar s svojo pravljico. V bližini je tudi eno najbolj znanih mest Gvatemale, kolonialna Antigua, kjer imaš ob sprehodu po mestu občutek, kot da se je zaustavil čas in si v nekem drugem, kolonialnem obdobju 18.stoletja. Tukaj ulice nikoli ne spe in je mesto vedno živahno, izza marsikaterih vrat je slišati glasbo. Ne zmanjka zgodovinskih kotičkov v mestu, ob želji po naravi pa je blizu mesta tudi nemirna ognjena gora Pacaya, ki je vedno na voljo
za vzpone in občudovanje njene mogočnosti. Najlepše je zvečer, ko so obrisi senc lepo vidni na vijoličnem nebu in ko še kako teknejo tortilje, spečene na vroči lavi! Poleg višavja okrog Antigue in jezera Atitlan je Gvatemala znana tudi po enem najlepših majevskih arheoloških najdišč in ponovno iz vidika narave čudovitem kraju, Tikalu. Iz majevskega vsakdana tokrat ponovno sledimo njihovim stopinjam v preteklost in se srečamo s staro civilizacijo v zlatem, klasičnem obdobju, ko je tukaj, kjer danes najdemo ene najbolj strmih majevskih piramid nasploh, cvetelo starodavno trgovsko mesto Tikal. To je kraj, ki navduši že ob prvem jutranjem stiku, ko se sprehajaš skozi džunglo in ob njenih zvokih do osrednjega trga s tistima zloveščima templjema na vrhu strmih piramid, od koder naj bi nekoč letele glave žrtvovanih bogovom. Tako kot vsa starodavna majevska mesta tudi Tikal čaka arheologe, da ga odkrijejo še več. A zgodbe s časa starih Majev šepetajo stari kamni, ko v jutranji meglici z vrha ene od piramid občuduješ razgled na zeleno okolico, s katere tu in tam pokuka še kakšna piramida in se poskušaš prestaviti v času nazaj, ko je mesto vrvelo s skoraj 100 000 prebivalci.
Čas je za obmorski užitek in nekaj karibskega vzdušja, to so Belize
Belize so pravi dokaz za dejstvo, da so velike stvari v najmanjših paketih. To je majhna državica v Srednji Ameriki brez velikih mest, z nizkim številom prebivalstva, veliko lepe narave in še posebej dolgo obalo ob karibskem morju. In najpomembnejše, dolg, še kako živ in bogat koralni greben. Najlepše v Belizah je na njenih sipinah oz. cayih, majhnih peščenih otočkih sredi toplega turkiznega morja, 
med katerimi je tudi skrajno simpatičen in vabljiv Caye Caulker. To je otoček brez motornega prometa, s prbl. 2 km dolžine in 1000 prebivalci, kjer je glavno geslo »go slow« oz. »pojdi počasi«. Torej gre za tisti umirjeni karibski ritem življenja, ki se ga obiskovalci navadijo zelo hitro. Glavna dejavnost na otočku so seveda izleti z ladjicami na koralni greben, ki so pravzaprav celodnevna aktivnost in vključujejo veliko postankov na krajih z najlepšim podvodnim svetom. Ne zmanjka čudovitih živopisnih koral in rib, ki jih opazuješ skozi svojo masko in kjer bi najraje tolikokrat zavpil od veselja! Tukaj je tudi možnost plavanja z nenevarnimi morskimi psi, adrenalinsko doživetje in seveda kozarec rum punča ob vračanju na otoček skozi sončni zahod. Še en kraj, kjer bi človek kar ostal. In se sprehajal bos po peščenih poteh, kramljal z domačini, jedel slastno svežo morsko hrano ter užival v svetu brez motečih elementov. Tudi slovo od Caye Caulkerja je posebno. Polet z mini letalom preko morja in otočkov nazaj na celino, od koder je Mehika z Yukatanom oddaljena le krajšo vožnjo.
Zaključek v stilu pri slavni Chichen Itzi s kančkom svetovljanske mehiške obale
Chichen Itza pove z imenom več kot najdaljši opis tega izjemnega kraja. Tu stoje ostanki nekdaj mogočnega majevskega mesta, ki so se s piramido El Castillo uvrstili med sedem novih čudes sveta! Čas je za nove zgodbe o Majih. Chichen Itza jih je polna, saj je izjemno dobro raziskana in restavrirana. Njeno ime pomeni ob ustju vodnjaka Itza in res je mesto zrastlo ob dveh kraških pojavih, ogromnih
ponorih oz. velikih naravnih vodnjakih. To je bil tudi vir življenja, saj se je vanju med dežjem nabralo dovolj vode tudi za bolj suhe mesece. A zgodba ni tako preprosta, saj so pri raziskovanju enega od vodnjakov našli na njegovem dnu zlato, žad, kadila, človeške ostanke… Poimenovali so ga sveti vodnjak. To je le začetek. Navduši tudi igrišče za majevske igre z žogo. Je bila poražena ekipa res darovana bogovom? Skrivnosti se nadaljujejo pri observatoriju in nadaljujejo s templjem vojščakov, zidom tisočih lobanj, nenavadnimi kipi in podobami. Seveda ogled Chichen Itze doseže višek, ko stojiš pod El Castillo-m, to slovito piramido z vseh fotografij in občuduješ spretnost majevskih graditeljev. Popolna struktura navduši s številkami in še več malenkostmi, ki nam vzamejo sapo! Starodavna majevska mesta tukaj v Chichen Itzi dosežejo višek! Misli odplavajo tisoč let nazaj, ko se voziš po suhem Yukatanu proti obali, znani po snežno beli mivki in turkiznem morju. Razglednice postanejo resničnost in kronajo jih živahni obmorski večeri v latino ritmih, saj čustvena Mehika še kako rada zapleše v noč.
