Piše: Janez Skubic
Kitajska je dežela dolge zgodovine, kjer skoraj vsak kamen pripoveduje zgodbo o tisočletjih civilizacije, ki ima svoj mitološki začetek na rodovitnih bregovih Rumene reke. A čeprav so zgodovinske znamenitosti dih jemajoče, me je morda še bolj presenetila sodobna Kitajska. Misli, ki se rodijo v popotnikovi glavi na potovanju skozi to ogromno državo, so: kako dobro kitajski režim drži vajeti v rokah svojega 1,4-milijardnega prebivalstva. Kako usmerja milijone ljudi k istemu cilju: bliskovitemu gospodarskemu napredku, ki ga vidimo na vsakem koraku.
Kitajska ima presenetljivo manj socialen šolski sistem od naših evropskih, pa še vedno izjemno učinkovit, s katerim ustvarja milijone visoko usposobljenih mladih. Videti je, kot da je celotna družba naravnana k napredku, k rasti in modernizaciji. Milijoni ljudi so v zadnjih desetletjih doživeli korenito spremembo življenjskega standarda; za mnoge se je življenje izboljšalo na načine, ki si jih njihovi starši niso mogli predstavljati. Tudi predsednik Ši gradi svoj kult na dejstvu, da je bil kot mladostnik čisto pravi jamski človek.
Prav ta kontrast med mogočno preteklostjo in fascinantno sedanjostjo spremlja popotnika na vsakem koraku. Na eni strani cesarske palače, templji in starodavni zidovi, na drugi pa nebotičniki, futuristični vlaki in mesta, ki nikoli ne spijo. Vse to in še več skrivajo Oskarjevi kitajski biseri. V nadaljevanju predstavljam top pet postojank na našem potovanju.
-
Peking: Prepovedano mesto in Nebeški tempelj
Ko se na trgu Tiananmen, enem največjih trgov na svetu, zlijemo skupaj s kitajsko množico, tako simbolično zakorakamo v gromozanski kitajski stroj. A prava čarovnija Kitajske se začne v bližnjem Prepovedanem mestu, ki je bilo skoraj 500 let središče cesarske oblasti.
Palača z 9999 sobanami – to je natanko ena manj, kot jih ima Bog Oče na nebu – je obdana z 10 metrov visokim obzidjem in jarkom. Stoletja je predstavljala srce dinastij Ming in Čin. Kitajski cesarji so bili božji sinovi, zato dejstvo, da je bil vstop za navadne ljudi stoletja prepovedan, ne preseneča; od tukaj izvira tudi ime – Prepovedano mesto.
Med pekinškimi biseri ne moremo mimo Nebeškega templja – Tiantan, kjer so cesarji ob zimskem solsticiju opravljali obrede in molitve za dobro letino. Popolna simetrija in krog kot simbol neba ter kvadrat kot simbol zemlje razkrivata, kako globoko je bila kitajska kultura prepletena z naravo in kozmičnim redom. Stati na tem kraju je kot dotikati se niti, ki so povezovale cesarja z bogovi.
-
Veliki kitajski zid
Vzpon na Veliki kitajski zid je eden vrhuncev potovanja. Zid, dolg več kot 21.000 kilometrov, je v resnici mreža zidov in utrdb, ki so jih gradili postopoma več kot 2.000 let. Najstarejši deli segajo v 7. stoletje pr. n. št., današnja mogočna podoba pa večinoma pripada času dinastije Ming, ki je zid gradila med 14. in 17. stoletjem.
Zid ni bil postavljen zgolj kot prepreka pred vdori nomadskih ljudstev s severa, temveč je bil tudi sistem nadzora trgovskih poti ter zelo hiter obveščevalni aparat. Danes pa ima zid za Kitajce predvsem velik simbolni pomen, saj v njem vidijo tudi velikega kitajskega zmaja – simbol sreče in cesarske moči, ki se vije čez prostrano kitajsko pokrajino.
-
Xi’an: Terakotna vojska in obzidje svilne prestolnice
Zahodom. Najbolj slavna znamenitost mesta je brez dvoma glinena vojska, odkrita šele leta 1974. V treh podzemnih jamah danes stoji več kot 8.000 vojakov, 130 bojnih vozov in 670 konj, ki že več kot 2.200 let čuvajo grobnico prvega cesarja Čin Ši Huanga. Najbolj preseneča dejstvo, da niti en vojak ni enak drugemu – vsak ima unikatne poteze obraza, ušes, svojo frizuro in čisto pravo orožje.
Xi’an skriva še en zaklad: 12 metrov visoko mogočno mestno obzidje iz 14. stoletja, dolgo skoraj 14 kilometrov, velja za eno najbolje ohranjenih obzidij na svetu. Kolesarjenje po njem je edinstvena izkušnja, ki ji na svetu ni para. Na notranji strani obzidja opazuješ staro prestolnico Svilne poti, na zunanji strani pa žerjavi gradijo novi svet.
-
Šanghaj: Kitajska metropola prihodnosti
Ko v Šanghaju stopiš na breg reke Huangpu, imenovan Bund, občuduješ kolonialno arhitekturo iz začetka 20. stoletja, ko je bil Šanghaj finančno središče Azije. Elegantne evropske fasade pričajo o času, ko so tu trgovali Britanci, Francozi in drugi. Nato pa le obrat in pogled na drugo stran reke, kjer se je dvignilo novo mesto Pudong – svet steklenih nebotičnikov, ki so zrasli v zadnjih 30 letih in ob večerih, ko zasijejo v pisanih barvah, sporočajo, da je Šanghaj še vedno glavno finančno središče Azije. Med vsemi nebotičniki najbolj izstopata Šanghajska stolpnica z višino 632 metrov, druga najvišja stavba na svetu, in Oriental Pearl, futuristični televizijski stolp, ki je najbolj prepoznaven znak mesta.
A Šanghaj ni le poslovno središče prihodnosti. V mestu obiščemo tudi Yu Garden, čudovit primer kitajske klasične vrtne umetnosti iz 16. stoletja. Vrt s paviljoni, ribniki, mostički in skrbno oblikovanimi skalami ustvarja občutek miru in harmonije sredi enega najbolj živahnih mest na svetu. Prav ta kontrast – od tišine tradicionalnega vrta do četrti, ki nikoli ne spi – najbolj prevzame. To je mesto, kjer se zgodovina, kolonialna dediščina in futuristična arhitektura srečujejo na vsakem koraku.
-
Zhujiajiao: Kitajske Benetke
Le uro vožnje iz Šanghaja vstopimo v povsem drug svet. Zhujiajiao je mesto ob vodi, staro več kot 1.700 let. Prepredeno je z mrežo kanalov, preko katerih se pne kar 36 mostov. Najbolj znamenit je kamniti most Fangsheng iz leta 1571, ki še danes služi kot pomembna povezava med mestnimi četrtmi. Zhujiajiao je bilo nekoč živahno trgovsko središče, kjer so po vodi prevažali riž, svilo in čaj. Danes je tu bolj mirno, a še vedno očarljivo. Med vožnjo s čolnom po kanalih opazujemo hiše z lesenimi balkoni, čajnice ob vodi in stojnice z dišečimi prigrizki. Mesto upravičeno nosi vzdevek “kitajske Benetke” – le da tukaj ni beneške gneče, izlet iz hitrega Šanghaja pa deluje kot sproščujoč oddih.
Tako, moji kitajski biseri so razkriti. Zdaj vas vabim na pot z nami, da si izbereš svojih pet najboljših!
