Piše: Matjaž Rajh
Potovanje v Peru, doživeto Bolivijo in Čile >>
Če sem se kje na svetu do sedaj počutil, kot da bi bil na drugem planetu, se mi je to zgodilo zdaj, v Boliviji, kot del potovanja po Peruju, Boliviji in Čilu. Peru je tako ali tako srčika, srce starih kultur Južne Amerike – neskončno lep ter osupljiv. Čila smo se sicer zgolj dotaknili, je pa bil to lep korak. Ampak Bolivija! Ojojoj! To je bil pa drug svet.
Sprva te presunejo ruševine iz peščenjaka in andezita v Tiwanaku. To je starodavno mesto, od koder so prispeli najboljši mojstri oblikovanja in transporta težkih kamnov, ki so tudi za Inke kasneje zgradili najčudovitejše zgradbe, ki so jih ti kadarkoli načrtovali. Uspelo jim je prestavljati tudi do 180-tonske kamne in jih rezati pod tako natančnimi koti, da se to lahko primerja le s staro egipčansko tehnologijo.
El Alto, najvišje mesto sveta z več kot milijonom prebivalci, leži na povprečni nadmorski višini 4150 m. Rodil se je kot predmestje La Paza, a je danes že večji. Suha in zaradi ledenega vetra neugodna ravnina nad La Pazom je bila do leta 1903 povsem nenaseljena. Vožnja z gondolo čez del El Alta in dol v La Paz je pravi način za raziskovanje tega mesta.
Sam La Paz ni nič zelo posebnega, je pa zato več kot pol skupine šlo na spust po svetovno znani cesti, imenovani Cesta Smrti. Ta ponuja enega najbolj spektakularnih razgledov na svetu, saj se spušča z andske višine 4600 metrov v tropsko džunglo na 1200 m. Vožnja ali kolesarjenje po ozki, ovinkasti poti ob prepadih prinaša močan adrenalin in občutek premagovanja strahu. Poleg tega omogoča vpogled v raznolikost bolivijske pokrajine – od hladnega Altiplana do bujnega amazonskega rastja – vse v enem dnevu.
Ko smo opravili s Sucrejem in se sprehodili med dinozavri (ja, v Boliviji je tudi Dino-park in najdaljše fosilizirane stopinje štirih vrst dinozavrov iz obdobja krede), je sledil obisk Nacionalne kovnice Bolivije, znane kot Casa de la Moneda. V času španskega imperija je bila ena najpomembnejših središč kovanja srebrnega denarja na svetu. Tu so iz rudnika Cerro Rico kovali kovance, s katerimi so trgovali po vseh celinah in poganjali svetovno gospodarstvo 16. in 17. stoletja. Danes je kovnica muzej, ki priča o bogastvu, izkoriščanju in globalnem vplivu, ki ga je imel Potosí na zgodovino sveta.
Za tem je sledil obisk srebrne gore in avantura v rudnik, v katerem danes delajo zadružni rudarji. Ne morem verjeti, kakšna nora izkušnja. Oblečeni v rudarska oblačila, pripravljeni z darili za šefa rudnika – El Tía ali Strica, ki se ga obdaruje, preden se odpravijo globlje v rove na delo. Tudi mi smo šli tako: najprej do El Tía, ki velja za demonsko figuro in gospodarja podzemlja. Darovali smo mu močne cigarete, 96-odstotni alkohol in celo vrečo kokinih listov. Te reči in tudi urin ti v rudniku lahko rešijo življenje, kot nam je to temeljito razložil tamkajšnji rudar. Neke hude žile nismo našli, a tudi nismo šli preveč globoko. Se je pa našel en kos v rokah mojega sopotnika, v katerem naj bi bilo dovolj surovine za en poročni prstan.
Bogatejši za vse nove izkušnje, smo jo mahnili v kavbojsko pokrajino okrog Tupize. Tu naokrog naj bi se svoje dni potepala svetovno znana bandita Butch Cassidy in Sundance Kid in tukaj v bližini dočakala svoj konec. Misleč, da nas lahko zdaj pa oropajo, smo se skrivali po kanjonih, prečkali Hudičeva vrata, a nepridipravov ni bilo videti nikjer. Samo lenobno razpoloženi gaučo (južnoameriški bratranec kavboja) je v tišini odjezdil mimo.
Ker se nam je zdelo, da smo ponovno prenizko, smo jo mahnili nazaj gor proti Uyuniju. To je mesto rudarjev in izhodiščna točka za raziskovanje največje svetovne slane puščave na višini 3656 m, kjer naj bi bilo okoli 50 % svetovnih zalog litija. Spali smo v hotelu, narejenem iz soli. Drugi svet – tu se je začelo. Res, kot drug planet. Za več kot pol Slovenije se samo ravno in naprej odpira pogled, ki seže do horizonta. Ena sama ravna bela linija, nad njo pa modro nebo. Po uri vožnje uzremo samoten kombi, pred katerim je bilo na tleh razstavljenih polno eksotičnih igrač: Godzille, King Konga, lam, superjunakov, zlodejev in tako dalje. Sprva nam ni bilo nič jasno. Le kaj se tu dogaja? No, ko pa je najmlajši par odkril foto album, se je vse razodelo. V kombiju je počival možak, ki je pač čakal na stranke in organiziral nam je pravi solni foto session. Hudo!
Vozili smo naprej po brezpotju, vse dokler nismo prispeli do enega izmed 32 otokov sredi slane puščave, kjer smo se povzpeli na vrh na fantastičen razgled 360 stopinj nad slano ravnico. Zgolj kaktusi, viskače (sorodniki činčile) in okameneli koralnjaki kremenastih alg iz časa, ko je bil otok še potopljen v takrat prav slani juhi. Dokler se ni poslovilo sonce, nismo hoteli stran, saj smo želeli doživeti spektakularni zahod, ki se ponavadi nariše preko obzorja. In res, barve so se spreminjale. Ista pokrajina se je prelivala skozi paleto spreminjajočih se odtenkov. In medtem ko smo mi obnemeli, se je pojavila pogrnjena mizica z rdečo pijačo in nekaj prigrizki.
Še tri dni smo vandrali po strehi sveta in se čudili lepotam narave. Prečkali smo puščave, kanjone in dežele brez trave. Srečali in spoznali smo flaminge, viskače, vikunje in celo Andskega Tinamuja, ptico iz skupine Palaeognathae, kamor spadajo tudi noji, emuji, kazuarji, kiviji in nanduji. Postali smo pri mnogih lagunah in prav vsaka je bila druge barve. Prav tam so nas pogosto čakali flamingi in ves čas smo držali pesti, da vidimo vse tri vrste, ki živijo v Andih: Čilenskega, Andskega in Jamesovega. Kar tri od šestih vrst flamingov našega sveta. Prvič sem jih videl tako od blizu, in to Jamesovega, ki so meni najlepši.
Na višini 4900 m nad morjem smo si ogledali še gejzirje, fumarole in blatne bazene, kjer se mešajo vroča voda, mineralna tekočina in vulkanski pepel, kar ustvarja značilno mehurčkanje v blatni teksturi.
Potujoč na taki višini, obdan z velikani vulkani in pisanimi očesi sveta, se človek počuti majhnega. Da, zadane te kot strela iz jasnega, kako nepomembna je naša zgodba življenja in kako pomembna je zgodba sveta. Vse ima svoje mesto pod soncem in svojo vlogo v igri življenja in smrti, le mi – le mi, kot opažam, se držimo bolj zase in borimo s silo narave ali silo sveta. Zakaj, se vselej sprašujem? Zakaj vse skupaj uničujemo in zatiramo? Zakaj, ko pa je tukaj že raj?
Potovanje v Peru, doživeto Bolivijo in Čile >>
