Piše: vodnica Ana Mikoš
Nezadrž
no se je bližal moj prvi povratek v ljubo Patagonijo. Seveda sem se ga veselila. A ker je to pomenilo tudi premierno potovanje z našo prvo skupino, sem imela tremo. Ali se bo vse izšlo, kakšna je logistika in ali bom lahko vse izpeljala kot sem si zamislila? Podobno kot takrat, ko prvič delaš pecivo po svojem receptu – držiš se nekega osnovnega modela, a tokrat daješ notri čisto druge, čeprav svoje najljubše sestavine in na koncu z velikim pričakovanjem zreš v pečico in gledaš na uro, da ga boš ja v pravem trenutku vzel ven na hladno. Ta trenutek je prišel tudi za nas – dan, ko smo se začeli zbirati s prvo skupino, da se odpeljemo na letališče. Pred mano je stala še vroča patagonska potica, ki se je začela ohlajati in bila pripravljena, da jo počasi začnemo okušati.
Bilo nas je magičnih sedem. Ravno prav. Prve takte smo pre
živeli v Buenos Airesu in ne želim se ponavljati, ampak verjetno najbolj od vsega nam je ostal v spominu rozasti, mehki zrezek, ki smo ga pojedli v nabito polni restavraciji, med lokalci v najstarejšem barriu (četrt op.p.) San Telmo. Postavil je visoki standard, s katerim smo primerjali vse naslednje. Dneve smo zaključili na znameniti Plazzi Dorrego, kjer smo občudovali domačine vseh starosti, ki so se zavrteli na prirejenem plesnem podiju v taktih znamenitega tanga. Kako čudovita tradicija!
Kmalu je prišel čas, ki smo ga vsi čakali – let na
konec sveta. Po pristanku v Ushuaiji , smo se namestili v naš hotel s pogledom na Beaglov kanal. Dajal je občutek tople planinske koče in čeprav smo bili nad njim navdušeni, smo komaj čakali na odhod v nacionalni park. Lokalni vodnik Juan nas je najprej pogostil s piknik kosilom, potem pa smo se odpravili na sprehod. V spoznavanju lokalne flore smo se neizmerno zabavali. Ko smo razvozlavali latinska imena smo uvideli, da je vse tukaj ‘fake’ (ponarejeno, imitirano op.p). Fake bukev, fake omela, fake orhideja,… Namreč prvi raziskovalci so se na ognjeni zemlji prvič soočili s takšnim tipom rastja in ko so videli npr. drevo, so rekli – to je pa takšno kot je bukev, samo da to ni. Ta ‘fake’ nas je tako navdušil, da smo ga uporabljali za vse kar smo kasneje na poti videli in še ubogi guanaco – pogost prebivalec patagonske stepe, ki prihaja iz družine kamel – je tako postal fake kamela. Verjetno najbolj nam bodo vsem ostali v spominu izleti ob Beaglovem kanalu, kjer smo se srečali z morskimi levi in pingvini, imeli pa smo celo takšno srečo, da smo videli tudi kraljevega pingvina in morskega leoparda, ki sta zašla v kolonijo.
Največja preizkušnja nas je čakala ob znamenitih dimnih gorah, katerim smo se približali v El Chaltnu, argentinski pohodniški prestolnici, katero obeležuje Fitz roy. Gora, ki je postala celo logo športne znamke Patagonia. Škoda bi bilo to famozno goro opazovati le od daleč, zato smo se podali na pohod tudi sami in vključno s 69-letnim Don Leom, smo ga tudi uspešno prekrmarili. Spomnim se Natašinih besed, ko smo bili ob vznožju in zrli vanj z najboljše razgledne točke: ”Tolikokrat sem ga že videla na slikah, a nič te ne more pripraviti na ta pogled.” In res je. Ko sem zrla v to gorsko božanstvo, sem njegovo moč čutila v prsih in spet mi je dal krila za celo leto naprej.
Pravi patagonski veter smo spoznali v Torres del Paine, več o tem pa si lahko preberete tu (Patagonski veter ali kako smo iskali očala).
Čudoviti ledenik Perito Moreno je bil tudi paša za oči. Gorska sirena in Gorska koza (seveda, imeli smo prava indijanska imena) sta se odločila za treking po ledu, ostali smo ga občudovali z ladjice in balkonov. 5 ur za en ledenik b
i se zdelo nekomu nesmiselno, ampak z vsakega kota je dal novo perspektivo in zasijal v drugačni luči. Kot zemljina obla, pri kateri z vsake strani občuduješ en čisto svoj kontinent.
In kako se je izkazala naša nova potička? Ah, bila je slastna in dokazala, da je pravi potovalni biser. Še vedno ostaja moja najljubša, h kateri se vedno znova vračam po grižljaj, da me nasiti tudi v meglenih dneh kot je ta danes.