Parki ameriškega Zahoda

Parki ameriškega Zahoda – Olga Kolenc
Da je pojem Amerike več od splošnega vzorca v naši zavesti, se zavemo šele takrat, ko zaslutimo njeno razsežnost. Daleč stran od mest, blišča in bede, nam razsežnost divjine preoblikuje občutek za prostor in čas. Lebdiš nekje med nebom in zemljo, iščeš obzorje, ki je vpeto v vesolje. Zaveš se lepot, ki niso dane vsakim očem in ozavestiš spoznanje, kako zelo si majhen, kako zelo si minljiv. Kljub človeškim nedopustljivim posegom v naravo, ni še vse izgubljeno. Še vedno ostaja divji zahod, nevaren in hkrati čaroben, kot prispodoba raja.

San Francisco

Stali smo na razgledišču Twin Peaks in v ušesih mi je iz daljave najstniških dni nežno zvenela skladba ansambla Mamas&Papas, San Francisco. Mesto, ki leži na skrajnem delu isto imenskega polotoka San Francisco, je prekrivala megla. Čez čas se je na obzorju le izrisala silhueta v nebo segajočih zgradb, počasi se je razgaljalo mesto sanj, upanja in ljubezni.
Na trgu Alamo smo se mimo značilnih viktorijanskih hiš sprehodili do mestnega jedra. Nadaljevali smo mimo mestne in operne hiše, Sivega templja, muzeja azijske kulture, gledališča, knjižnice, koncertne dvorane, najboljše filharmonije v ZDA, trga Union, vse do kitajske četrti. Po ulicah vozi tramvaj, simbol San Francisca, in na vsakem koraku se nekaj dogaja. Naslednji dan smo si ogledali in tudi zakorakali po tri četrt stoletja starem oranžnem mostu Golden Gate, ki je ena najbolj prepoznavnih svetovnih znamenitosti. Pričakal nas je v megli in prav takšen je tudi najlepši.
Sledila je vožnja preko najstarejšega španskega dela Presidio, do Fisherman’s Warf, kjer se v priobalnem vrvežu trgovin in restavracij, vzdolž pomolov sončijo morski levi. Sledili so kulinarični testi in manjši ogledi. S turistično ladjo smo popoldne odpluli na otok Alkatraz, kjer smo si ogledali enega izmed najbolj razvpitih zaporov. Nič kaj prijetno, vendar vredno ogleda. Po vrnitvi v mesto nas je na ruskem hribu presenetila najbolj ovinkasta ulica tega sveta po imenu Lombard.
Navdušena sem, ker med valujočo reko ljudi lahko ostajamo to, kar smo, in prav takšni bomo tudi sprejeti. Odprtost, svobodomiselnost in prijaznost ljudi so ogledalo, ki dvigajo raven splošne zavesti. Zlata mrzlica, ki je sredi 19. stoletja, sem prignala ljudi iz različnih koncev sveta, je tukaj ustvarila temelj kulturnemu in tehnološko razvitemu mestu, ki ob spoštovanju tradicionalnih vrednot, odpira vrata v prihodnost. Čeprav sta ga leta 1906 uničila velik potres in nato še požar, se je kot ptica Feniks dvignilo iz prahu in danes velja za eno izmed najlepših ameriških mest.

Narodni park Yosemite

Zapustili smo velemestni utrip in se podali na pot proti divjini. S postankom v Mariposi, kjer živi zgodovina, ali »Where History lives«, je z nakupom klobuka skupina dobila prvega pravega kavboja. Nadaljevali smo pot, pokrajina se spremeni, predgorja naraščajo, ob vznožju stičišč reka Merced igrivo sledi svoji strugi. In prav ona je tista, ki mi je v celi zgodbi dala največji pečat.
Mlečnobela vlažna tančica, ujeta v gorski zatrep, je kipela navzgor, proti nebesni modrini. Visoko zgoraj, med nebom in zemljo, je ostro izrisana ločnica, kjer se rojeva Vernall. Pršalo je vsenaokrog, pod slapom se je preko struge izrisala mavrica. Bila je opečnorjava, rumena in modra, njen lok je bil barvit in napet. Mokri granitni balvani, preko katerih se je penila voda, so se prelivali v toplih odtenkih. Mokrota je sveži pomladni paleti barv še dodala kontrast. Skozi zavest me je prešinila misel, da je to tisto, po kar sem prišla. Voda, njena moč, njena svoboda, njeno hrumenje je tisto, česar sem lačna. Vsaka reka ima edinstveno moč, a tu je bilo nekaj čisto drugače. Bila sem lahka in prazna, brez bolečine, brez vseh navlak, ki jih tovorimo skozi življenje. Bila sem takšna, kot ob prihodu na svet, bila sem čista kot slap. Bila sem nepopisan list papirja. Lahko bi jokala, a ni bilo časa. Ves balast, ki sem ga prinesla s seboj, je iz mene odplaknila voda. Končal je tam spodaj, sredi čeri, preko katerih se divje zaganja reka Merced.
Narodni park Yosemite je danes eden izmed ameriških najbolj spektakularnih vrtov. Zavzema površino 761.268 hektarjev ali 3,080.74 km², od katerih je 95 odstotkov divjine. Razprostira se čez zahodno pobočje mogočnega gorovja Sierra Nevada, ki v dolžini 640 kilometrov poteka v smeri od severa proti jugu. Višina parka se nahaja na nadmorski višini od okoli 500 metrov vse do 4000 metrov, kjer se zvrsti kar petih vegetacijskih območij. Park, ki je bil ustanovljen leta 1864, je od leta 1984 uvrščen na seznam svetovne dediščine UNESCO.
Vrnimo se za trenutek v obdobje davne preteklosti, ko se je zaradi aktivnih geoloških procesov, značilnih za področje Kalifornije in ki potekajo še danes, začelo dvigovati gorstvo Sierra Nevada. Drastično spremenjeno pokrajino sta ob nastopu pleistocenske poledenitve pred približno dvemi do tremi milijoni let začela dodelovati še moč snega in ledu. Ko se je pred okoli deset tisoč leti led dokončno umaknil, so ostale za njim vrhunske stvaritve, kot so izvišene doline, morene, doline v obliki črke »V« so postal črke »U«, kanjoni, obdelani vršaci, granitne pregrade in še bi lahko naštevali. Pod silovito močjo se je rušila tudi granitna kupola izstopajoče, najbolj znamenite in na daleč vidne gore Half Dome.
John Muir (1838 – 1914), škotsko-ameriški narovoslovec, pisatelj in borec za ohranjanje divjine, ima velik doprinos tako pri zaščiti Yosemite Valley, Sequoia Forest kot tudi pri drugih območij divjine. Prvo srečanje z lepoto Yosemite Valley je najbolj prepričljivo izrazil v enem samem stavku, zapisanim v svoj dnevnik:
»Od vseh templjev narave, v katere mi je bilo dovoljeno vstopiti, je ta z naskokom najveličastnejši.«
V parku smo dva dni z največjo žlico zajemali vse, kar se je dalo zajeti. Da, le kdo bi pozabil vonj po mogočnih iglavcih, po grmovnicah Western Azalea, California Buckeye, gorskegm drenu Pacifik Dogwood, volčjem bobu Lupine, mačjih tačic Cistante, ali Pussypaws, lila cvetlice z imenom Shooting Stars in neštetih drugih. V parku danes najdemo 37 vrst avtohtonih dreves, na travnikih na stotine avtohtonih rastlin. V parku živi tudi preko 400 vrst vretenčarjev, kot so ribe, dvoživke, plazilci, ptice in različni sesalci. Največjega med njimi, črnega medveda Black Beara samega nismo srečali, smo pa naslednji dan v narodnem parku Sequoia srečali vso njegovo družino.

Narodni park Sequoia

Iz Fresna nas je vodila pot mimo umetnega jezera Lake Kaweah. Vroča in izsušena pokrajina se spremeni, z višinskimi metri postaja zelena. Objame nas gozd in kmalu zagledamo prvi mamutovec, orjaško, ali gorsko sekvojo – Giant Sequoia. Njena naravna rastišča so le še v narodnih parkih na zahodnih pobočjih Sieere Nevade. Ta naravni in živ spomenik lahko dočaka starost od 1000 do 3000 let. Največji med njimi je General Sherman. Kako mogočno je to drevo, dojamemo šele takrat, ko petnajsterica okoli njega sklene obroč. Odmrlo, čez cesto odpadlo drevo je še en dokaz velikosti, saj se skozi izdolbeno deblo lahko odpeljemo z avtomobilom.
Dlani sem položila na deblo, zaprla oči in telo mi je preplavila prav posebna toplota. Ozavestila sem »naših« kratkih sto let in hkrati minljivost. Kljub urejenem potem je tukaj tako kot ob stvarjenju sveta. Ko staro drevo odmre, narava nič ne zavrže, le preobraža. Na zračni gozdni podlagi svojo popolnost in dovršeno lepoto kaže pomladno odet makro svet. V zaplatah so pravkar cvetele mimiaturne roza cvetlice Leptosiphon Montanu. Rastlinica je endemit, ki raste samo ob vznožju Sierra Nevade. Ob robu gozdne jase smo zagledali mamo medvedko s kar tremi mladički. Nekaj jo je zmotilo in ubrali so jo proti našemu delu poti. V naši neposredni bližini so prečili pot in se povzpeli v krošnjo.
Po celodnevnem gibanju v parku smo se povzpeli na skalo Moro Rock. Ogromna granitno monolitna kupola se nahaja v samem središču parka. Na njen izpostavljen vrh vodi okoli 400 lepo urejenih betonskih stopnic. Čeprav sledijo naravnim policam in razpokam, žal tudi grobo posegajo v prostor. Z njenega vrha se odstira pogled na velik del parka in vse do gorovja Sierra Nevade. Sledila je vožnja do mesta Bakersfield, kjer smo nočili v motelu.

Dolina smrti in Zlati kanjon

Zdaj gre zares, sem pomislila, ko je napočil dan za podvig. Puščave so zame kot za popotnico vselej največji izziv. V njih ne vidim meja in nebo nima dna. Všeč mi je sla po življenju, »kjer se še kamen bori, da preživi«. Kot protiutež so tu mehki, nenehno spreminjajoči robovi sipin, ki so kot hrepenenja po daljnih, odmikajočih se ciljih. V svetu abstraktne tišine in v stiku s samo seboj vselej zaznavam nekaj, kar me daleč presega.
Vsaka puščava ima svoj edinstven značaj, edinstveno energijo, tudi puščava Mojave, skozi katero smo se vozili. Razteza se čez velik del jugovzhodne Kalifornije, v manjšem obsegu tudi v osrednjo Kalifornijo, Nevado, Utah in Arizono. Drevesa Joshua ponižno dvigajo veje v nebo in kličejo božjo pomoč. Ime so dobile po v Stari zavezi priljubljenem istoimenskem voditelju. Njihove veje simbolizirajo križ in v molitvi dvignjene roke prvih kristjanov.
Vročica kmalu prežene poslednje proseče drevo, čeprav se vrhovi gora belijo v svežih snežnih zaplatah. Ustavili smo se na razgledni točki, ki nosi ime po očetu puščave Johnu Crowley. Dolina smrti pod nami leži med dvemi gorovji, na zahodu je to Panamit Range, na vzhodu Amargosa Mountain Range. Cesta se spušča navzdol in preko doline smo se pripeljali v oazo Stovepipe. Termometer je v senci kazal 42 stopinj. Namestili smo se v motelu in se pred sončnim zahodom in naslednje jutro pred sončnim vzhodom odpravili preko sipin. Čisto poseben je njihov zapis, barve so hladne.
Vsi, ki so v obdobju zlate mrzlice tukaj precenili svoje moči, se niso nikoli vrnili. Samo Indijanska plemena vedo, kako se tod preživi. Odpeljali smo se do vstopa v Zlati kanjon, ki se nahaja na drugem koncu zlovešče doline. Zlati kanjon, ki so ga milijone let oblikovali naravni procesi, je neprekosljiva stvaritev narave. Hodimo med peščanjaki mavričnih barv, kjer se pred nami zvrsti celotna barvna paleta.
V njej izstopajo zlata, bela, oranžna in rdeča. Sledila je vožnja proti najnižji točki doline, do velike kotanje Badwater, kjer se belijo polja soli. Tu je hkrati najnižja točka v ZDA, ki leži 85, 5 metrov pod vodno gladino. Vse je neskončno daleč, le sonce neusmiljeno žge. Prst, pomešana z belo soljo v daljavi bledi in se staplja z obzorjem.
Tudi vožnja po panoramski cesti Artist’s drive, mimo barvnih skladov Artist’s palette, s svojo barvitostjo jemlje dih. Barvitost jim dajejo elementi, kot so železo, aluminij, magnezij in titan. Pred več milijoni leti jih je ustvaril vulkanski izbruh in nikoli končan proces preobrazbe. Zapeljali smo se do razglednih točk Zabriskie point in Dante’s View. Globoko pod nami, obkrožena z abstraktno podobo gora, se beli Dolina smrti. Ni mrtva, kakor se zdi. Ekstremnim pogojem navkljub je to dom indijanskih plemen, je dom številnih rastlin in živali.

Narodni park Zion

Iz Doline smrti smo se za protiutež odpeljali proti državi Nevadi, v mesto zabave, v Las Vegas. Po večernem raziskovanju in spanju v hotelu, smo z jutrom znova iskali poti v svet miru in tišine. Našli smo ga v narodnem parku Zion. Na stičišču treh geografskih pokrajin, v geoloških procesih, starih 150 milijonov let, rastejo veličastni templji narave. Promet v parku ni dovoljen, lahko pešačimo, ali se vozimo z avtobusom, ki ne onasnežuje okolja. Po lepo urejenih stezah smo se vzpenjali do »jokajočih« se sten in tolmunov, kjer se odpirajo novi razgledi. Iznad zelene soteske se dvigajo klifi, mogočne formacije iz peščenjaka, kanjoni. Prelivajo se bakreno rdečih, oranžnih, rumenih in belih odtenkih, ki barvo delijo z deviško reko Virgin.
Vožnjo smo nadaljevali skozi drugi del kanjona, kjer je promet dovoljen. Barvite in razgibane skalne formacije nas željne fotografiranja, silijo k vedno novim postankom. Cesta se dvigne na 2370 metrov visok plato, kjer se pokrajina spremeni kot bi potegnili črto. Preko vzvalovanih ravnic, kjer se v mehkih zavojih igra Mistična reka, se pase govedo. Pred vhodom v Narodni park Dixie Forest smo znova prespali v motelu.

Narodni park Bryce

Z jutrom je sledila vožnja proti Narodnemu parku Bryce. Nahaja se na jugozahodnem delu Utaha, na nadmorski višini od 2011 do 2778 metrov. Ime nosi po škotskem priseljencu, tesarju Ebenezerju Bryce. Čeprav njegova površina meri le 144 kvadratnih kilometrov, se ponaša z najbolj na gosto posejanimi stožci na svetu, imenovani Hooduuji. Hooduuje je iz oceansko jezerskih usedlin pred približno 50 milijoni let začela oblikovati narava. Sestavljeni so iz razmeroma mehkih do odpornejših kamenin. Naravni procesi kot so dež, veter, sneg in erozija, mehkejše kamenine izpirajo in luščijo, trše kamenine pa vztrajajo. Nastajajo neobičajne skulpture, naravni mostovi in okna.
Na eni izmed najlepših razglednih točk z imenom Sunset point, se pod nami odstira pogled na naravni anfiteater. Z njegovega roba smo se po stezi staroselcev, z imenom Novajo Loop, spustili v center parka. Te poti ne pozabiš nikoli. Obdajajo nas oražni Hooduuji, ki zaradi prisotnosti železovega oksida in mangana, ustvarjajo občutek nezemeljske pokrajine. Barvni kontrast dodajajo zeleni iglavci in nad njimi neskončno globoko modro nebo.
Po vrnitvi s krožne poti smo se povzpeli še na par razgledišč, kjer park občudujemo z drugega zornega kota. Sledila je vožnja čez Canon Lands, kjer vidimo nove obraze divjine. Dvignemo se na 2912 metrov nadmorske višine, kjer se pokrajina znova povem spremeni. Gozdovi brez so se pravkar obarvali v nežno zeleno. Skozi Natural Forest smo stopili v park Capitol Reef in po panoramski cesti prispeli v mesto Moab, kjer smo nočili.

Narodni park Arches

Ko je pred približno 150 milijoni let v kotanji izhlapelo morje, so se iz deponiranih materialov začele oblikovati nenavadne skulpture. Skupaj z gibajočo podvodno soljo so v ekstremnih temperaturah in drugih naravnih procesih nastali oboki, naravni mostovi, loki in okna. Na 310 kvadratnih kilometrov velikem območju so našteli okoli 2000 naravnih oken, kar je tudi svetovni rekord. Mojstrsko dodelani stolpi s kapicami in druge abstrakne figure iz mehkega rdečega peščenjaka kot nemi popotniki iščejo pot, nekateri sami, drugi v skupinah. V tem na videz neuničljivem okolju obstaja zelo občutljiv visoki puščavski ekosistem, ki ga letno ogroža več kot 700 tisoč obiskovalcev. Biološko skorjo sestavljajo cianobakterije, alge, lišaji in glive, zato nas opozarjajo, da se držimo lepo urejenih poti.
Pozno popoldne smo se odpravili na treking do najlepšega okna z imenom Delicate Arch, kjer smo počakali sončni zahod. Pot se zložno dviga preko zaobljenih skalnih formacij, mimo Wolfe Ranch, kjer se z vsakim višinskim metrov odpirajo novi razgledi. Na naraven amfiteater, ki se razteza pod Delikate Arch, so že legale sence, barve so v zahajajoči sončni svetlobi vse bolj žarele.
Naslednje jutro je v prijetnem turističnem mestu Moab obetalo dan, ki bo začinjen z andrenalinom. Odhajali smo na dvajset kilometrski rafting po reki Kolorado. Opozorili so nas, da se v gorovju tali sneg in je temu posledično reka divja. Podpisati smo morali za celo stran dolgo izjavo, da se spuščamo po brzicah na lastno odgovornost. Na vprašanje glede reševanja v primeru nesreče smo dobili odgovor, da je nesreča možna, a nas iz vode poberejo le, če se jim bo »zahotelo«.
Reka Kolorado je bila ob ukrcavanju v čolne rjavkasti barvi navkljub romantično mirna, nato so se začele prve brzice. »Ta bo največja«, nas je opozoril mladi krmar, Albert iz Chicaga, še preden je voda zalila nas in naš gumenjak. Imela je kakšnih dvanajst stopinj, ravno prav za osvežitev v puščavskih temperaturah. V vedrih smo reki vrnili vse kar je njeno in maksimalno doživljali ta nevsakdanji podvig.

Narodna parka Monument Valley in Antelope

Naslednje jutro smo se iz Moaba odpeljali proti Narodnemu parku Monument Valley ali po indijansko Tse bii Ndzisgaii. Nahaja se v regiji Colorado Plateau, med državama Utah in Arizona. V tisočletjih je erozija tudi tukaj naredila svoje. V nepregledni ravnici danes kipijo v nebo grobi nadrealistični stolpi, kjer mi vilenska bitja ne dovolijo vstopa čez prag. Prevladujoči temno rdeči odtenki v peščenjakih se luščijo v pesek in prah, odnaša jih veter. Sonce žge, vendar je vse, kar mi greje srce, na dosegu rok in hkrati neskončno daleč in nedosegljivo.
Park, v katerem živi še samo enajst družin, upravljajo staroselci plemena Navajo. Nekateri še živijo v svojih tradicionalnih hiškah, imenovanih Hogans. Zgrajene so iz lesenih drogov, lubja in blata. Z odprtimi terenci so nas odpeljali po svojih naravnih poteh globje v park. Vozila med vožnjo dvigajo prah, ki se lepi na kožo in sili v dihala. Odložili so nas na ravnici, kjer sta na kratki razdalji, na stopih polkrožnih kamnitih skulptur, za posledico erozije izdolbeni slavni očesi Eye of the Sun in Eagle Eye. Ob pesmi in zvokih indijanskih glasbil so trenutki postali še bolj doživeti.
Zvečer smo se vrnili v mestece Page, kjer smo še enkrat nočili. Naslednje jutro naš je čakal še en dragulj, kanjon Antelope ali »kraj, kjer voda teče preko skal«. Hudourniške vode, veter in drugi naravni procesi iz peščenjakov odnašajo sloj in ustvarjajo fenomen presunljive lepote. Razmeroma kratek kanjon je lahko izredno nevaren. Dež, ki pada na desetine kilometrov stran, ga lahko v trenutku poplavi. Takšen nenadni vodni udar je 12. avgusta 1997 ubil skupino turistov, rešil se je le vodnik.
Staroselka Bonny nas je z odprtim terencem zapeljala do vhoda v kanjon in nas s predanim občutkom vodila skozi svetišče plemena Navajo. Nad nami so se dvigale forme abstraktnih oblik, ki jih je skozi širše in ožje reže v stropu oblivala sončna svetloba. Ko sonce nekje po enajsti uri preseže zgornji razčlenjeni rob, se vzdolž polkrožno dodelanih stebrov, obokov in sten v slapovih razlije božanska svetloba.
Prevzeti nad vsemi presežki lepot in energij smo z vožnjo nadaljevali proti 150 kilometrov dolgemu jezeru Lake Powell, kjer stoji ogromna elektrarna. Je eno izmed največjih umetnih jezer v Ameriki, napaja pa ga reka Kolorado. Pod njim je žal poniknil prekrasen kanjon Glen.

Grand Canyon

Grand Canyon, narodni park in narodni spomenik, se nahaja na severu Arizone in je eden najbolj obiskanih parkov v ZDA. Kanjon je 446 kilometrov dolga, od 6 do 29 kilometrov široka in skoraj dva kilometra globoka razpoka v platoju Colorado. Ima bogato geološko zgodovino, o kateri še danes obstaja več teorij. Viri navajajo, da starost glavnih geoloških plasti sega dve milijardi let daleč v preteklost. V prepletu več pomembnih ekosistemov in v pogojih različnih višinskih razlik se je razvil bogat in raznolik svet flore in favne, kjer najdemo tudi številne endemične vrste.
Popoldan smo se zapeljali do parkirišča in po mehkem rožnatem pesku presegli manjšo vzpetino. Pogled nam seže preko peklensko vročih ravnic, kjer se v zemlji kot madeži rišejo sence. Pod njimi se skriva dragulj. Steza zavije navzdol in kmalu dosožemo rob. Pod nami je Horseshoe Bend, kjer si je reka Kolorado v slikoviti skalni ožini, v obliki podkve izdolbla začrtano pot. Čar že doživetega je ob pogledu na eno izmed svetovnih čudes zdaj dosegel vrhunec.
Odpeljali smo se proti mestu Flagstaff, kjer smo se nastanili v motelu. Luna v ščipu je tokrat ob zvokih japonskih glasov in glasbil dosegla popolno napetost oblin. Naslednji dan je bil v celoti namenjen ogledu Grand Canyona. Iz sprejemnega centra smo se ob robu kanjona odpravili do razgledišča Mother point, kjer začutimo prvo moč dimenzij. Sledili smo poti, ki vodi ob robu, vendar je varnost kljub ograjam varljiva. Prevelika fotografska vnema, trki letal, pomanjkanje kondicije pri trekingih in utopitve v reki so od leta 1870 vzrok za približno 600 smrtnih žrtev. Hojo smo kombinirali z lokalnim turističnim prevozom in tako prispeli vse do točke Hermit’s Rest. Kjerkoli se nahajamo, se pod nami odpira pogled na svet abstraktnih barv in oblik, razčlenjenih od erozije. Obsedela sem tam na robu dveh svetov, hvaležna, da mi je dano biti tukaj in zdaj.

Route 66 in Las Vegas

Z jutrom smo zapustili Flagstaff v zvezni državi Arizoni, in se po delu legendarne poti Route 66, ali Mother Road, zapeljali proti Nevadi. Kdo še ni slišal za nekoč glavno ameriško ulico, ki je v originalu merila kar 3940 kilometrov? Potekala je od Chicaga, Illinoisa, skozi Missouri, Kansas, Oklahomo, Teksas, Novo Mehiko, Arizono, do Santa Monice v Kaliforniji. Bila je simbol hrepenenja in upanja vseh, ki so iskali boljše življenje. Z izgradno novih avtocest je svojo vlogo izgubila, izgubili so tudi ljudje, ki so živeli ob njej. Cesta danes predstavlja simbolni in zgodovinski pomen, ki z oživljanjem stare tradicije vse bolj privablja turiste.
Sprehodili smo se vzdolž ulic, mimo lokalov in trgovin in začutili utrip, ki obstaja samo še v starih ameriških filmih. Hitro se fotografiram z maketo Elvisa Presleya, da se bo vedelo, kje in s kom sem hodila. Ko sedem na star Kawasaki, Divji zahod povsem oživi. Zaljubim se v limuzino, v živo rdeči barvi žari, na vratih pa piše Fire Chief, Seligman AZ. Povsod so razstavljene, ena se razkazuje s strehe. Fascinirana sem nad napisi, ki vabijo v lokale kot so na primer: Art Gifts Coffe, Free Coffe, Liars club – meets here, bar Black cat in podobne. Kava je odlična, količina mi nadomesti obrok. V Ameriki je res lepo, nihče me ne kuka izza zaves, nihče ne sprašuje, kdo sem, kaj sem, sploh pa, po kaj sem prišla.
A treba je bilo dalje, do ponosa ameriškega gradbeništva in hkrati glavne turistične atrakcije, do umetnega jezera Mead. Nahaja se na meji med Nevado in Arizono, napaja pa ga reka Kolorado. Je največji umetni zbiralnik vode v ZDA in tudi eden največjih na svetu. Šele takrat, ko smo se peš podali preko jezu Hoover Dam, smo začutili njegovmo moč in veličino. Z električno energijo pokriva potrebe več kot milijon gospodinjstev, z vodo pa oskrbuje tudi mesto Las Vegas.
Tudi potem, ko smo se sprehajali po »grešnem mestu« Las Vegas, nas nihče ni spraševal, kdo smo, kaj smo in sploh zakaj. V osrčju sanjskega mesta nas je vase posrkala množica. Kje si, draga divljina, da slišim šelest metuljevih kril? Tukaj jih ni, kajti na slabih sedem kilometrov dolgi aveniji so svetovni center iger na srečo, vrhunske restavracije, butiki prestižnih znamk, nakupovalni centri in številne zabave. V soju luči najbolj razsvetljenega mesta na zemlji se je na tem potovanju iztekal naš zadnji večer.
Draga vodnika Gvido in Roman ter prekrasna družba, objeti vas moram! »I have a dream!« Ob vsem videnem in doživetem sem se vrnila bogata tudi brez iger na srečo.
Avtor pesmi – Olga Kolenc:

Na divjem zahodu srca

na divjem zahodu srca

žgečkljivi metulji

 že spletajo žametna krila 

čas je

da presežem kokon

in začutim širino razdalj

razdalj

ki vodijo stran od zatohlih soban

od zaklenjenih vrat

od uhojenih trav

od vsega kar gleda stran

od vsega

kar nima imena

zapuščam kokon

ni greh

če si občasno metuljast

srce móra divje nabijati v sencih

sicer pozabiš

kajti

na divjem zahodu srca

v svetlobi rojevajočega jutra

iz pik že naraščajo krogi

vzgonski veter udarja v prekat

 kondorji se odzemljijo

z njimi bi rada

bakreno obzorje tam čez

vase srka nebo

postajata eno

krogla oranžno žari

voda teče in pada

nad mavričnim lokom čaka Vernall

vedno bo tam

zato še v senci zelenih sekvoj vidim oranžno

mislim oranžno

čutim oranžno

na divjem zahodu srca

si ob luninem ščipu

 prisedel v sanje

bosa bi rada plesala