Piše: vodnica Nina Slamnik
Kateri je skupni imenovalec Parajanova, konjaka in hačkarjev? ARMENIJA, seveda. Obisk te dežele ni popoln, če se ne čudite domišljiji Sergeja Parajanova, če vašim brbončicam ne privoščite dobrega starega armenskega konjaka in če ne začutite patosa več stoletij starih kamnitih križev.
Sergey Parajanov
Sergey Parajanov, rojen leta 1924 armenskim staršem v Gruziji, je študiral v Rusiji, svojo prvo službo pa nastopil v Ukrajini, in sicer kot filmski režiser. Kot se za pravega umetnika bivše Sovjetske zveze spodobi, si je z upiranjem oblasti kmalu nakopal tudi težave. Tako hude, da so mu prepovedali snemati filme in je za nekaj časa od blizu spoznal celo Sibirijo. A umetniške žilice Parajanovu s tem niso niti slučajno zatrli. Še več, naredili so nam celo uslugo, saj je svoje ideje s filmskega platna prelil v slike, risbe, kolaže, lutke, skulpture …
Ko sem kustosinjo v njegovem malem muzeju vprašala za razlago neke njegove zlepljenke, mi je odgovorila: “Parajanov nikoli ni razlagal svojih del. Vsak mora poiskati smisel (ali nesmisel) sam.” Ja, tako je prav. Pred vstopom v muzej je treba možgane preklopiti iz stvarnega v domišljijsko stanje. Dojemanje njegovih del postane kot igra, kot sanje, duhovita domislica ali tragična prispodoba. In sprehod skozi sobane izvablja nasmehe na obraze, saj včasih pozabimo, kako lepo je biti malo odštekan.
Sergey Parajanov je imel kot umetnik veliko občudovalcev, a le malo posnemovalcev. Sam je nekoč izjavil: “Kdor me poskuša posnemati, je izgubljen.”
Armenski konjak
Narediti oziroma zmešati vrhunski konjak je tudi svojevrstna umetnost. Naj mi Francozi ne zamerijo uporabe besede konjak. Tudi Armenci jo še vedno pogosto uporabljajo … razen, če je pijača namenjena izvozu – takrat jo nadomestijo z mednarodno besedo “brandy”. Po naše bi se reklo vinsko žganje ali vinjak, pa mi nekako čudno zveni. In glede na okus menim, da si ime konjak čisto zasluži.
Najbolj znana znamka armenskega konjaka je Ararat. Že od leta 1887 v tem podjetju t.i. mojstri mešanja ustvarjajo arome in okuse, ki zadovoljijo tudi največje poznavalce. V kleti, kjer starajo žganje, je že v zraku toliko alkohola (temu pravijo delež za angelčke), da se človeku kar malo priprejo oči in razlezejo usta. Ko pa po grlu steče 10 let star konjak, ki ste ga prej v tulipanovem kozarcu malo pogreli in zavrteli, da je počasi stekel po steni kozarca, takrat se boste počutili kot salonska gospôda, ki zna uživati.
Če si boste zaželeli konjaka pa ne pozabite na vse t.i. štiri c-je: “café” (najprej spijte kavo), cigaro (si prižgite dobro cigaro), “cognac” (srknite konjak) in “chocolat” (in se na koncu posladkajte s čokolado).
Hačkarji
Če se morate do muzeja Sergeja Parajanova in do tovarne Ararat vsaj malo pomujati in odšteti nekaj armenskih dramov za užitke, ki jih ponujata, pa se hačkarjem sploh ne morete izogniti in občudujete jih lahko čisto zastonj.
Hačkarji (v prevodu kamniti križi) so armenska posebnost. Izklesane kamnite plošče so si na prvi pogled podobne med sabo, a vsaka je unikatna. Okoli 40.000 jih je še ostalo. Odražajo veselje ali žalost, ljubezen ali smrt. Vzroki za izdelavo so najrazličnejši: gradnja cerkve, otvoritev mostu, priporočilo Bogu, nesrečna ljubezen, vojaške zmage, največ pa je ohranjenih nagrobnikov. Največkrat je izklesan križ, ozaljšan z rozetami, trtinimi listi ali abstraktnimi vzorci, ki izgleda kot čipka v kamnu. Redkeje lahko najdemo biblične prizore ali celo posvetne dogodke.
Največja zbirka hačkarjev na enem mestu je pokopališče v Noratusu pri jezeru Sevan. Preko 500 jih je. Novi in stari, zelo stari, stari čez 1000 let. Čuvajo jih domačinke, stare gospe, ki tam med starimi nagrobniki prodajajo volnene kape, nogavice, rokavice. Ljudje se navadno čudijo zakaj volnena oblačila, če je zunaj čez 30°C? Zato, ker še nikoli niso bili ob jezeru Sevan jeseni ali pozimi. Ko tam zapiha razjarjen veter, ti brez kape in rokavic zmrzne tudi kri v žilah.
Se vidimo v Armeniji, poleti …
Invalid Displayed Gallery
