V potovalnem vzdušju, poln novih idej in življenjskega žara se vračam iz Kalifornije. Nasmejani obrazi, sproščeni pogovori, vrvež na letališčih … Potovalna doživetja so me navdihnila in napolnila z novim žarom. Komaj čakam da pridem domov in začnem spet ustvarjati.

Od doma poslušam o nelagodju in strahovih. Tudi sam včasih padem pod vpliv medijev in šokantnih novic, ki obetajo skorajšnji potop ali novo vojno … Doma se medijski šov zdi tako zelo resničen, da bi človek nojevsko zakopal glavo v pesek in molil za čim lepšo večnost. S potovalne perspektive pa je vse čisto drugače – kot del življenjskega šova, ki neprestano teče, s katerim se je tako kot z izzivi na potovanju le treba soočiti in najti svojo najboljšo življenjsko kombinacijo!

In zanimivo – spremljam potovalna vzdušja naših skupin; V Mehiki, na Kubi, Šrilanki, Vietnamu in kdo ve kje še vse – se imajo ODLIČNO! V dnevu ali dveh so se očistili domačega vzdušja in spoznavajo drugačno resničnost – kako lahko KLJUB težjim razmeram svet doživljajo na polno, morda še bolj, kot bi ga bili sposobni doživljati doma!

ZDAJ je NAJBOLJŠI PRAVI čas za daljša PRAVA in DOŽIVETA potovanja v bolj odmaknjene kraje, kjer se srečujemo s preprostimi domačini, ki že od nekdaj pragmatično živijo na robu preživetja, pa z njihovih obrazov ne zgine nasmeh in volja do življenja. ZDAJ je čas največji potovalni učinek, da na polna pljuča zadihamo potovalni zrak in svežino ter se napolnimo z energijo in navdihom! Da se polni vsega tega vrnemo domov, z novo močjo ustvarjanja – bolj človeške domače resničnosti.

ZDAJ je PRAVI čas, da potovanja OZAVESTIMO kot izjemno PRILOŽNOST za osebno stabilnost in moč, s katero se bomo soočali prihodnjim časom. Gotovo nikoli več ne bo tako kot je bilo. Mi pa smo tisti, ki se bomo s tem soočali ali od tega bežali. Ostati doma in se pacati v čustveni godlji nikomur ne koristi. Sam vem, kako pomembno je oditi in se napolniti, potem pa se domov vrniti kot SONCE in z njim prižigati sonca drugih na poti v lepše življenje.

Smisel potovanj je v naložbi v lastno kvaliteto življenja. Še posebej pomembna so potovanja za vse, ki boste aktivno sodelovali pri ustvarjanju novega, ko staro tako lepo odhaja po gobe. Povsem drug svet bomo ustvarjali, ko bomo to počeli z žarom in navdihom, kot pa če se bomo prepustili domači čustveni evforiji samomučeništva.

Iskreno z vami, Oskar

Piše: vodnica Nataša Tanko

Bolivija je nedvomno ena najbolj presenetljivih in najpristnejših držav v Južni Ameriki. Z nekaj manj kot 11 milijoni prebivalcev na svoji zemlji, ki je skoraj šestkrat večja od Slovenije, je to predvsem država neskončnih prostranstev in nepojmljivih lepot. Naj bo to visoka planota Altiplano ali tropski gozd, vsakogar se dotakne na svoj čutni način in ga zaznamuje za vedno.

Zakaj potovati po tej  manj poznani, a po krivem prezrti deželi?

Divja narava, ki ponuja nedotaknjene, skoraj deviške poglede, Bolivija-Indijanciki jemljejo dih, pa naj bodo to surrealistično slano jezero Uyuni, barvite lagune v Sud Lipez, zasneženi andski vrhovi, bujno rastje deževnega gozda Yungas ali pisan živalski svet amazonskih nižin.

Večinsko prebivalstvo predstavljajo avtohtoni Indijanci, ki skrbno čuvajo svoje običaje in tradicijo.  Bolivija je tista dežela, kjer ima indijanski glas še kaj veljave, tako na področju gospodarstva, sociale, kulture in politike. Po žilah bolivijskega predsednika Evo Moralese se pretaka indijanska kri. Pristnost in avtentičnost dežele je zagotovljena.

Arheološka in zgodovinska mesta, kot je Potosi, eden največjih rudnikov srebra v 16. stoletju, ki je polnil tako španske kot tudi druge evropske blagajne tistega časa, kolonialno mesto Sucre, ki nas očara s svojo ljubkostjo, in Tiwanaku, mesto spečih bogov, ki  je cvetelo in izumrlo na obali jezera Titicaca pred Inki.

Dežela, ki je še ni preplavil masovni turizem, vendar še vedno ponuja vse udobje klasičnega turizma, hkrati pa ga začini z avanturizmom in nepredvidljivostjo.

Piše: vodnik Janko Fritz

Islandija-ReykjavikV dneh, ko ste se v Sloveniji in drugod spopadali z neznosno vročino in neobičajno visokimi temperaturami za našo navajenost, smo si popotniki po krajih, kjer so se pred davnimi časi zapisovale islandske sage, zjutraj nadeli termo puloverje in anorake, da bi se ubranili temperaturam pod 10 stopinjami Celzija in močnemu vetru. Moram priznati, da so temperature blagodejno delovale na počutje, zato smo se s toliko večjo popotniško radovednostjo vsako jutro odpravili sestavljat mozaik naše islandske poti.


Islandija
je resnično v marsikaterem pogledu posebna dežela. Združuje toliko naravnih čudes in posebnih naravnih pojavov, ki niso poznani nikjer drugje kot le tod, da popotnika, ki jo obišče, v trenutku očara. Islandija-ledenikTudi dneve našega potovanja je napolnjevalo polno lepih doživetij in nepozabnih trenutkov ob opazovanju mogočne narave in njenih stvaritev, kot na primer veličastni slapovi bogov – Gullfoss in mavrica nad njimi, naravni termalni bazen Modra laguna, katerega zdravilne učinke so domačini odkrili po naključju, pa številni gejzirji in naravni vroči vrelci. Na njenih tleh se poleg štirih drugih razprostira tudi največji ledenik v Evropi, Vatnajokull; pravijo, da je ledena skorja na nekaterih mestih debela tudi do enega kilometra. Pokrajina, po kateri smo se vozili, je bila nazoren dokaz, da je otok vulkanskega izvora, da so številni ognjeniki na njej še vedno aktivni. Spremljajoča narava nam je bila kljub posebni lepoti nek tihi opomin, da je Zemlja pod nami živa ter da moramo v vsakem trenutku gojiti spoštovanje do nje, da smo tudi ljudje v primerjavi z mogočno naravo le prah in ne njeni gospodarji …

Piše: vodnica Ana Mikoš

MumbaiMumbai. Še kakšno leto priseljevanj in indijske reprodukcije mu manjka do titule največjega mesta na svetu. Svetovno eno najpomembnejših ekonomskih vozlišč je dom enemu najbolj navdihujočih ekonomskih modelov v Aziji. Pričakovali bi, da ga najdemo v bleščečih visokih stolpnicah, ki se vzpenjajo ob obali Arabskega morja, a se ta človeška podjetnost skriva tam, kjer bi jo verjetno pričakovali nazadnje.

Središče mesta leži na polotoku. Slednjega so ustvarili Britanci, ko so povezali sedem otokov, na katerih se je začelo nekaj dogajati. Dharavi-MumbaiZačetki so bili neslavni, močvirnati in ker krona ni vedela čisto točno, kaj bi z njimi, jih je za nekaj funtov na mesec dala v najem Britanski trgovski družbi, ki so zagnali celo zgodbo. Ker je bila ta dobičkonosna, se je proti temu polotoku kmalu začela zgrinjati množica ljudi, ki so iskali boljši jutri. Posel se je razvijal, postavili so železnico. Dve – ena je šla proti SZ, druga proti SV. Mesto se je gradilo in širilo, 2 kvadratna kilometra zemlje pa sta ostala najrevnejšim pribežnikom, ki so tu postavili barakarsko naselje.

Dobrodošli v Dharavi – največji slum (barakarsko naselje op.p) na svetu. Tu živi milijon ljudi na enem najdražjih koščkov zemlje. Na najbolj poseljenih mestih na svetu jih živi okrog 5000, v Ljubljani 1500, tu pa kar pol milijona prebivalcev na km2!

Piše: Oskar Savarin

Oglašam se vam iz Los Angelesa, kamor sem priletel pred nekaj urami iz Istanbula. Pogostila me je letalska družba Turkish Airlines, ki so mi želeli pokazati, kako dobro obvladajo razvajanje potnika v poslovnem razredu. Let je bil res udoben in tudi postrežba je bila vrhunska. Sedeli smo v udobnih sedežih, ki so se po pojedini raztegnili v udobne postelje. Za kosilo so nas dve uri hranili z izbranimi jedmi, ki jih je kuhar sveže delal skoraj pred nami. Na voljo smo imeli neskončno veliko filmov, pa brezplačen internet in gotovo še veliko drugih storitev, na katere nisem niti pomislil. Ko sem po 14-ih urah letenja pristal v Los Angelesu v zgodnjem večeru, skoraj nisem bil utrujen in sem komaj dojel, da je za mano že takšna pot. Vse je šlo kar preveč lahko, nobenega upora ni nudilo to potovanje.

Smisel potovanja - piše OskarTakšno razkošje in razvajanje je pravo doživetje in tudi jaz, ki sem sicer bolj puščavnik, sem bil nad njim navdušen in sem zato godel kot radio. Moji sopotniki niso bili tako navdušeni, najbrž so bili potovanja v poslovnem razredu vajeni in sploh niso občutili pretiranega razkošja in pozornosti, s katero nas je posadka tako bogato obdarjala. Pritegovale pa so moje sopotnike tudi majhne in čisto nepomembne napakice, ki niso bile vredne, da bi človek s prstom nanje pokazal. Na njihovih obrazih nisem zaznal sreče in veselja, temveč bolj zdolgočasenost in neke vrste otrplost; pa čeprav so privilegiranci tega sveta in jim je omogočeno tisto, za kar bi si mnogi obliznili prste …  Edina in daleč najsvetlejša izjema je bila stevardesa (poimenoval sem jo Suhejla), ki je delala z dušo in srcem, da jo je bilo veselje gledati – in gledal sem jo raje kot kopico filmov na ekranu. Kljub svetovnemu razkošju so se na tem letu v poslovnem razredu na 14-urni poti iz Istanbula v Kalifornijo svetile le dvoje parov očk.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se