Piše: vodnik Senad Osmanaj

Na vprašanje, kakšne vremenske razmere bodo prevladovale tekom potovanja v Maroku, je vsak odgovor skoraj napačen. Na severu dežele se čuti tipičen sredozemski vpliv z blagimi zimami in vročim poletjem. Ob atlantski obali konstantno pihajo hladni oceanski vetrovi, čez dan je prijetno toplo, popoldne pa se ozračje hitro ohladi. V Atlaškem hribovju veljajo planinske razmere, saj gorovja segajo čez 4.000 m. Zložljiv rumen dežnikMarsikje se večino leta zadržuje sneg. Načeloma je severni del Atlaškega gorovja deževen in posledično zelen in rodoviten, jug pa suh in posušen z redkimi bujno zelenimi izjemami, ki se bohotijo ob rečnih strugah. Na jugu Maroka prevladuje Sahara in tukaj veljajo popolnoma puščavske razmere z izjemno visokimi temperaturami čez poletje in izjemno nizkimi tekom zimskih noči. Če k lokalnim posebnostim dodamo geografski položaj, reliefne značilnosti, geografsko širino, višino, sušnost v času med junijem in septembrom in odmaknjenost od morja, potem je skorajda nemogoče napovedati, kakšno vreme nas bo čakalo na poti. Zato je najbolje biti pripravljen na vse razmere in sam sem vedno opremljen z manjšim zložljivim dežnikom, rumenim dežnikom.

Piše: vodnica Alja Mravljak

Maroko- Quarzazate- kasba SkouraMaroška arhitektura je lepa in bogata in tako raznolika, kot je raznolika pokrajina te dežele. V svoji dolgi zgodovini so Berberi in vsak od naslednjih zavojevalcev, stoletja oblikovali različne arhitekturne sloge.  V Maroku najdemo tako zelo dekorirane, bogate stavbe, kot tudi zelo skromne hiše s čistimi linijami v zemeljskih tonih. Maroško arhitekturo lahko opišemo z izrazi: eksotično, veličastno, eklektično, sodobno in tradicionalno. Stavbe so mešanica vsega naštetega. Vplivi arabskega sveta, Španije, Portugalske in Francije so še danes zelo izraziti tako vsak zase, kot tudi v mešanici z berberskimi in islamskimi slogi. Med stavbami in starimi zidovi kasb, najdemo novejša mesta, postavljena v francoskem stilu, ki so jih zapustili kolonizatorji in so prepredena s čudovito ornamentiranimi mošejami in palačami, ki se imenujejo riad. V mestih kot sta Casablanca in Rabat, najdemo mirne, sodobne stavbe, ki ne sodijo v nobenega od maroških arhitekturnih stilov, ampak predstavljajo to, kar so tujci videli v avtohtoni arhitekturi in želeli pomešati s svojo domovino. MarokoTujcev na teh tleh je bilo v zgodovini kar veliko. Najbolj izrazit odmev puščajo Francozi. Pa ne moremo reči, da sta mesti kot sta Casablanca in Rabat prav zelo evropski. Nam se ob obisku ponavadi zdita predvsem maroški. A ko pot nadaljujemo v značilno maroška mesta, šele vidimo, kaj v resnici pomeni Maroško. In takrat se zavemo, da smo potovanje začeli z okusom po našem okolju, končali pa med pravimi maroškimi lepoticami (stavbami, seveda).

Maroški stil je trenutno novi trend v dekoraciji, ki črpa iz mavrske arhitekture. Zaslovel je z modo obnavljanja riadov v Marakešu. Stare palače v medini, oziroma suku, kupijo premožni tujci in ob prenovi iz njih nastane čudovita mešanica stilov avtentičnega Maroka in primesi dodane iz tujine. Riadi so najlepši način, da človek resnično doživi najboljše od obeh svetov, združeno v čudoviti penzion ali mini hotel.

Dobrodošli v Maroku!

Maroko-začimbeDolgo je veljalo, da je maroška kuhinja med najbolj raznolikimi na svetu. To je gotovo rezultat stoletja dolgih stikov Maroka z zunanjim svetom. Maroška kuhinja je mešanica berbersko-mavrskih, evropskih in  sredozemskih kuhinj. V osnovi gre za berbersko kuhinjo z raznimi kasnejšimi vplivi, ki so predvsem safardski (torej judovski) in vplivi mauriskov (torej tistih muslimanov, ki so pobegnili iz Španije po španski rekonkvisti).

Maroška hrana zelo izdatno uporablja začimbe. Večino bolj eksotičnih so tisočletja uvažali iz Vzhoda, mnogi dodatki pa so tudi domačega izvora. Med njimi so kralj začimb, žafran ki prihaja iz maroškega kraja Tiliouine, meta in olive iz Meknesa, pomaranče in limone iz Fesa in ostali.

Piše: vodnica Alja Mravljak

Maroko-AgadirZa približno 22 Slovenij (odvisno kako velik krog vzamemo v obzir) velik Maroko leži takoj čez gibraltarsko ožino, na začetku Afrike. Svoj manjši del obale si deli z ostalimi Sredozemskimi državami,  večji del pa se vleče ob mogočnih valovih in dolgih plažah Atlantika. Njegove močne sosede so le stoletja del njegove zgodovine. Proti vzhodu so mejo razdelili z Alžirijo, ki je v nekem kulturno zgodovinskem pomeni skoraj eno z Marokom, tako sta si podobna. Ljudje pa v Maroku vsi poslušajo alžirske glasbenike (kot je na primer Cheb Khaled in ostali) in jih imajo za svoje (no, sicer ravno Cheb Khaled je od nedavnega lastnik maroškega potnega lista in živi ob Atlantiku v enem maroških letovišč). Bolj skrivnostna od Alžirije je maroška južna soseda, Mavretanija. Od tam v Maroko prihaja prava Afrika, taka kot se jo na primer spomnimo iz pustolovskih knjig V puščavi in goščavi. To je tudi edina afriška država s katero Maroko nima mejnih nesporazumov (ali pač?). Namreč, Alžirska meja je že dolgo zaprta, spodnja, južna meja z Zahodno Saharo pa v resnici sploh ni meja. Velike države- velike težave!

Piše: vodnica Alja Mravljak

… in Škot si je vzel čas in razložil še vse ostalo. Ko mi razlaga o simbolih, ki njega spominjajo na lastno preteklost, ponosno zgodovino in neverjetno lepo naravo, si ne morem pomagati, da ga ne bi poslušala z odprtimi usti, kajti oni znajo povedati reči tako, da z veseljem poslušaš; nekateri bi rekli, da so zelo dobri retoriki.

OsatIzvem o mali rozasti rožici, pravzaprav plevelu, ki raste vse naokoli po podeželju. Thistle oz. škrlatni osat je gorska roža (nekakšna njihova planika), ki naj bi v zgodovini rešila vojsko spečih Škotov pred vikinškimi zavojevalci. Ti so prišli na Škotsko nepripravljeni in se že na prvem pohodu čez polje zelo glasno najavili Škotom, ko so se glasno preklinjajoč spotikali čez trnje osata in zbudili celo škotsko vojsko. Škoti so jih brez večjih težav kar tam, na škrlatnem osatu, tudi premagali. Od takrat naprej je rožica simbol Škotske.

Mene to ne prepriča v celoti. Sem namreč mnenja, da mora biti povezava med Škoti in osatom še globlja od te zgodbe in raziskujem naprej. V opisu te drobne trnjeve lepotice – “delikatno lep rožni cvet, strupeno ostri trni, trmoglavo vztrajanje v negostoljubni zemlji, kljubovalna sposobnost, da cveti, kljub trudu, da bi jo iztrebili …” – najdem svoj odgovor; vse to, se mi zdi, zelo lepo opiše tudi Škote same.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se