Piše: vodnica Vesna
»Kaj, a otroka boš vzela s sabo? A te ni nič strah? Kaj pa če … ?«, sem poslušala od kolegic. Priznam, imela sem pomisleke v smislu »kaj pa če…«, a potem je zaupanje premagalo dvom in sem se odločila, da gre Žan z mano na vodenje Šrilanke. Majhna skupina, družinsko vzdušje, pregovorna prijaznost domačinov do otrok – vse to so bile olajševalne okoliščine. In res se je izkazalo, da je šestletnik povezovalni člen skupine, da dodaja k sproščenosti in spontanosti, da krepi konstruktivno skupinsko dinamiko, da vnaša svežino in s svojimi otroško nedolžnimi vprašanji odpira nova polja debate.
»Boljš da smo, kot da nismo!« je zaklical v trenutkih, ko bi nas sicer lahko zajela zaskrbljenost in utrujenost. »Danes je najlepši dan na našem potovanju« – je trdil z gotovostjo in odločenostjo vsak dan posebej. Zlil se je s skupino in vedno je bil tam, pripravljen pomagati, pa čeprav utrujen in včasih neprespan. »Če lahko Žan, potem pa lahko tudi jaz!« … in smo se vsi skupaj povzpeli na Adamov vrh in v družbi pijavk premagali 5.800 stopnic. Otrok je bil referenčna točka sopotnikov in nam je utrjeval zaupanje v naše sposobnosti in zaupanje nas samih vase.
Otroško čudenje je spodbudilo tudi nas, odrasle sopotnike, da smo stopili ven iz stališča samoumevnosti in da smo bili navzoči v sedanjem trenutku in v trenutnem prostoru. »Mami, koliko je tukaj različnih vrst hrane! Poglej, kakšno smešno sadje! Kako se pa ta hotelska vrata zaklepajo?« Mnogo za nas običajnih stvari je bilo zanj prvič. In vsak tak prvič nas je spomnil, da je pravzaprav zares zanimivo videti, slišati, vonjati in okušati novo tropsko deželo.
Ko sem opazovala sopotnika Žana, sem ugotovila, da res nič ni samo po sebi umevno. Tudi zame je bilo spet »prvič«, v meni se je prebudila mala Vesna, ki radovedno raziskuje in se čudi. Potovati in voditi potovanje z otrokove perspektive mi je prineslo svežino in radost, veselje nad vsem, kar pride na pot. Saj res, tako so vendar zasnovana doživeta Oskarjeva potovanja, da odrasli postanemo spet otroci in da se odpremo potovalni drugačnosti.
Navdušena sem. Tudi zdaj, nekaj tednov po vrnitvi, Šrilanka odzvanja v našem vsakodnevnem življenju. Razmišljamo, koliko je zdaj ura na Šrilanki; urejamo in pregledujemo fotografije, razglabljamo o tem kako jejo sloni in kako spijo opice, kako hitro se plazijo kuščarji in zakaj so valovi Indijskega oceana toliko večji od tistih z Jadranskega morja. Skupni popotniški trenutki so kot vezivo, kot do vrha napolnjen kozarec doživetij, iz katerega lahko srkamo v dolgih novembrskih večerih. Na potovanju sva se z malim Žanom na novo spoznala in zdaj lahko črpava iz zakladnice skupnega časa.
Izkušati potovanje z otrokom je kot odpreti novo perspektivo v razumevanju sveta.
Dobrodošli na Oskarjevih potovanjih, mali sopotniki!
