Piše: Anika Odar
Portugalska je dežela, kamor se z veseljem vračam, tako na celinski kot na otoški del. Je dežela, kjer ritem življenja teče počasneje, kot smo ga vajeni.
Celina – kjer se je vse začelo
Večina ljudi se na celini usmeri na zahodno obalo, bolj poseljen del Portugalske. Ta del je barvit, tu se vedno kaj dogaja, ob obali Atlantika so zrasla večja mesta in med njimi je prav zagotovo kraljica Lizbona. Tukaj naj bi se ustavil tudi Odisej v svoji Odisejadi nazaj domov, za njim tudi Rimljani in svojo mošejo so tukaj zgradili Mavri. Večmilijonsko mesto, ki nas odnese s svojo zasanjanostjo, pogledom na reko Tejo in privlačnimi pisanimi ulicami. Tukaj ne moremo mimo sladice, ki nas spremlja na vsakem koraku: Pastel de nata.
Poleg Lizbone tukaj najdemo tudi študentsko Coimbro in severni Porto, mogočni mesti, ki sta prav tako zrasli okrog pomembnih portugalskih rek, Porto ob reki Douro in Coimbra ob reki Mondego. Vmes se vije atlantska obala, kjer začutimo moč oceana. Tukaj je tudi nekdanja ribiška vasica Nazaré, danes raj za surferje. In pa seveda Fatima, oltar Portugalske. Večina ljudi tukaj zaključi odkrivanje Portugalske, a s tem zaključijo z branjem knjige pri prvi strani. Za začutiti portugalsko »bit« se moraš poglobiti v njeno notranjost, vzhodni del je manj poseljen, tu se skrivajo manjše vasice, ki imajo zanimive zgodbe in gradovi, ki stojijo kot zgodovinski opomniki na burno preteklost s sosednjo Španijo. Poleg tega je na vzhodnem delu najvišji vrh celinske Portugalske Torre ali Stolp, ki spada pod gorovje Serra de Estrella ali Zvezdne gore. Tukaj tudi sneži in imajo v zimskem času odprto smučišče. Tukaj so doma zgodbe pastirjev, kozjih sirov in izdelkov iz volne. Ja, tudi to je Portugalska.
Na bolj južnem delu pa se skrivajo hrasti plutovci, izdelki iz plute nas spremljajo na celem ozemlju Portugalske, a tukaj spoznamo njihovo zgodbo. Poleg njih pa se čudimo različnim kamnitim skulpturam, obdelanim kamnom, večkrat postavljenim v kroge ali samo osamelcem sredi pokrajine. In postavljamo si vprašanje: zakaj?
Otoški del – kamor so jih ponesla jadra
Otočki, ki so jih odkrili, so seveda stali tam že prej, je mogoče to območje velike Atlantide? Otoki so še danes kraji, kjer se potopimo v zeleno naravo, krasne pohode, skrite slapove in na vsakem koraku pogled na Atlantik. Pod otoški del Portugalske spadata arhipelaga Madeira in Azori. Na Azorih najdemo tudi najvišji vrh Portugalske – tako celinske kot otoške, vrh Pico (2351 m) na otoku Pico.
Razumevanje Madeire je s prihodom iz celine popolnoma drugačno, saj zdaj že poznamo zgodbo pomorščakov, ki so iz zahodne obale Portugalske odhajali v svet. V iskanju novih trgovskih poti do Indije so Portugalci našli marsikaj, med njimi je bil prvo odkrito otočje Madeira, otok Porto Santo ali Sveti pristan.
Približno 600 let je od odkritja Madeire in človek je uspel »ukrotiti« južni del otoka, tukaj najdemo vasice in mesta. Tukaj najdemo večino teras, katere so v preteklosti predstavljale glavni vir dohodka. Vedno bolj proti severu gremo, vedno manj je vpliva človeka. Severna obala ostaja neukročena, z vmesnimi vasicami, ki ohranjajo svoj tradicionalni duh.
Madeira v prevodu pomeni otok lesa. In res otok je kot zelena oaza sredi Atlantika. Zanimiva so že tla vulkanskega nastanka, začutimo plasti nekdanjega vulkana. Madeira kljub svoji majhnosti ponuja vsak dan nove razglede, je raj za ljubitelje narave. Sprehod po gozdu lovorikovcev je eno od prav posebnih doživetij.
Madeira je kraj kjer lahko »vdihnemo in izdihnemo«, tukaj začutimo življenje. Gore na eni strani in skok v morje na drugi. Glede na »celinsko počasnost« tukaj teče čas še v »otoški počasnosti«. 😊
Na koncu ostane samo še vprašanje: otoška Portugalska – Madeira ali celinska Portugalska? Vsakdo najde lahko nekaj zase, Portugalska je dežela kontrastov. Od velikih mest do zasanjanih malih vasic, od rek do slapov, Atlantika in gora ter zelenih otokov. Za razumevanje portugalske zgodbe je dobrodošlo odkrivanje celotnega celinskega dela pa seveda tudi dodatek otokov. Oskar ponuja različne programe – kateri je pravi za vas?