Pred davnimi in davnimi časi je sultanova hči zelo hudo zbolela. Da bi ji pomagal ozdraveti, je sultan javno naznanil, da bo tistemu, ki uspe najti zdravilo za princesino bolezen, podaril vse tisto, kar je v njegovem obsegu – kolikor daleč vidi njegovo oko in tako divje kakor je naš domišljijski um.
K njemu so začeli prihajati zdravniki iz celega sveta, a vsi brez pravega zdravila. Princesino stanje se je še poslabšalo. Sultana obišče tudi mladenič, ki mu pove, da pozna otok s čarobnim sadežem, ki bi takoj pozdravilo njegovo hčer. Ker je bil sultan že čisto obupan, možakarju obljubi vsa potrebna sredstva, samo da najde ta čarobni sadež. Mladenič je potreboval le dober čoln in najostrejšo sultanovo sabljo, saj naj bi na tem otoku bival zmaj. Sultan mu priskrbi čoln in nabrušeno sabljo, in tako se mož odpravi čez širno morje iskat otok.
Dolgo časa je plul po razbesnelem morju. Naposled mu le uspe prispeti do otoka. Kmalu najde drevo s cenjenim sadežem, velikim kot pomaranča. Takoj ga odtrga in pogleda, nakar se vpraša: “Ali boš res pomagal sultanovi hčerki ozdraveti?” Medtem ko so njegove misli zaplavale, je na otoku močno zapihalo. Ko se obrne, da bi si poiskal varno zavetje, pred njim stoji zmaj. Še v istem trenutku izza pasu potegne ostro sabljo in zamahne proti njemu. Ko pogleda kvišku, vidi, kako pade zmajevo krilo na tla, za njim pa še kri. Zmaj reče možakarju: “Sadež, ki si ga utrgal, bo vsakemu, ki ga bo užil, pomagal ozdraveti. Ampak pazi! Če boš utrgal še enega, bo ta postal grenak in izgubil bo vso svojo moč.” Zmaj nato skoči v zrak in poleti čez otok, njegova kri pa je škropila vsepovsod.
Možakar se je ves vesel vrnil nazaj k sultanu in mu predal obljubljeni sadež. Princesa kaj kmalu zaužije sadež in čudežno ozdravi. Presrečni sultan vpraša moža: “Zdaj je lahko tvoje tisto, kar si najbolj želiš! Povej, česa si želiš?”
“Rad bi oženil vašo hčer!” mu odgovori mož.
In sultan odgovori nazaj: “In tako bomo naredili!”
Mož in princesa sta mnogo let živela srečno. Minevala so leta in mož je kmalu pozabil na zmajeve besede. Še nekaj let mine, in možakar si zaželi še več sadja, da bi z njim zaslužil. Skupaj z ženo se odpravita nazaj na ta otok. Ko nabereta dovolj sadja, mož opazi, da se je njegova barva spremenila, njegova semena pa postanejo grenka. Spomnil se je zmajevih besed ob njegovem prvem obisku otoka in takoj vedel, kaj je naredil. Namesto, da bi se vrnila nazaj domov, se odločita, da ostaneta na tem otoku in osnujeta družino.
Mož in princesa sta bila prva prebivalca otoka Sokotra, kri zmaja pa je ‘rodila’ prvo drevo, Drevo Zmajeve krvi.
Lep pozdrav vsem skupaj z najlepšega otoka na svetu!
Tekst in fotografije: Marijana Panić
