Piše: Branko Struga
V dobrem mesecu dni sem obiskal dva otoka, Islandijo in Šrilanko. Prvi leži v severnem Atlantiku. Najbližja kopnina je ogromna Grenlandija, manj kot tristo kilometrov stran. Drugi je le trideset kilometrov od neznansko velike Indije, oblivajo pa ga vode Indijskega oceana. Islandija je večja, redko poseljena in skopo poraščena. Manjši otok je tropski, priobalni deli so gosto poseljeni, rastje sili od vsepovsod. Na severu so ljudje dobro organizirani, preskrbljeni in čuvajo svojo osebno svobodo. Socialnim razlikam navkljub prisegajo na enakost. Jug pa je spontan, nasmejan in šegav. Družba je razdeljena, ljudje pa se samostojnosti zlahka odpovedo. Slike, ki vstajajo v glavi, ne bi mogle biti bolj kontrastne. Razlik je toliko, da ne veš s čim začeti. Pa je obema tudi kaj skupnega?
Otok vedno leži v morju. Voda ga obliva in drugam, na kopno, lahko suh prideš le v plovilu (ali pa seveda v letalu). Razdeljen je na različne pokrajinske dele. Ob obali je nižavje in tam je največ ljudi. Njihova dejavnost je kmetijstvo in seveda obvezni ribolov. Notranjost je gorata in redko poseljena. Iz gora tečejo reke, v različne smeri. Izoblikovale so rečne doline in pred izlivi v morje, s sedimenti zasule prej razgiban in razčlenjen svet. Na odprtih ravninskih delih, ob obali, vedno piha. Veter je pomemben del človeških življenj, z njim so v preteklosti odhajali v svet in redno jih je nosil domov. Spoznali so, da drugje nimajo, kar je narava dala njim. Odkrili so trgovino in si z njo odrezali debelejši kos kruha.
Začelo se je v gosti megli preteklosti. Z naravnimi silami, ki jih je težko razumeti. Z vročino, pritiski in premiki. Morje je prineslo življenje. Rastline, živali in čez čas ljudi. Prišli so s celine in postali otočani. Raztegnili in pretrgali so korenine, a velika kopnina jih ni pozabila. Živeli so po svoje, dokler nista veter in morje sklenila drugače. Potem se je otoška družba spremenila po meri celine in sprejela njen miselni okvir. Marsikaj so bili pripravljeni prepustiti močnejšim in zelo so cenili svobodo in neodvisnost. A bogatejši so bili neomajni. Bilo jih je kot listja in trave. Njih čolni in ladje so bili večji in hitrejši. Z bogastvom otoka so gradili na celini. Desetletja in stoletja.
Otok je bil včasih poraščen. Tudi zdaj je, a manj. Bilo je obilje življenja, kraljevale pa so ptice. A so velike živali z nogami prišle same ali jih je pripeljal človek – niti ni pomembno. Največji pa so v morju, ki nima konca. Ocean ni za plašne in šibke. Tam so metri, desetine metrov in tone, ne kilogrami. So ribe in so kiti, ki dihajo s pljuči. Največji rastejo iz najmanjšega. Pridejo in gredo, kot veter in ljudje. Tudi uničenje pride vsake toliko naokoli. Podre, kar je izgrajenega, ubije, kar je živega. Potem se krog spet začne in živo požene iz smrti. Valovi in potresi, ognji, blisk in strele. Od nekdaj je tako.
Ko stopiš na otok, te zamika videti ga velik del in začneš iskati razgledno točko. Vzpon ni lahek. Nagaja veter. Noge drsijo, bolijo, v pljučih peče. A kdor ima željo, ne odneha. Skrivnost se zakrije s kopreno dežja. Lije kot iz škafa. Včasih pada, drugič ga nese postrani. Vse, kar je bilo suho, je zdaj mokro. Celo do te mere, da je vode več, kot pa drugega. Ko je vse redkeje in vse višje, roko zamenja glava. Na vrhu ne orješ in sadiš. Prestopaš se z noge na nogo, sedeš in misliš. Zelo si mu blizu, ki je in ni ti. On ve, kar imaš spoznati!
Seveda so eni svetli, bolj zaviti, drugi temni in skoraj goli. Nekje je hladno, drugje vroče. Tu si kažejo hrbte, tam izmenjujejo nasmehe. Objeme enim izžvižgajo, drugi pa se na njih požvižgajo. Po asfaltu drsi Tesla. Na vodnem bivolu visi teslo. Ob Indijskem oceanu raste papaja, Atlantik premetava vodnega papagaja. V skalo so vsekani klini ali pa zarisane okrogline.
Vidiš, kar želiš. Podrobnosti ali širšo sliko. A ko oko ne približa, je obilo modre, zelene, kar nekaj črne in tudi bele. Paleta barv. Je zemlja, voda, ogenj, zrak in je ali pa ni nič. Je platno abstraktnega mojstra. Veliko je šumenja, zvoka. Ta premetava in oblikuje in vse raste, nastaja in izginja.
