Oskarjeva Portugalska
POPOTNIŠKI VTISI
Po podatkih iz Oskarjeve zelene knjižice sem bil v državi, kjer ves BDP ustvari 10% prebivalcev, zaposlenih v kmetijstvu, 24% zaposlenih v industriji in 60% v storitvenih dejavnostih, kar je skupaj 94%; v končni razčlenitvi pa industrija pridela 30% vsega BDP, kmetijstvo 3% in storitve 73%, kar je skupaj 106%.
Oskar na sliki prvi z leve: “Statistično so na eni strani vedno plusi, če so na drugi strani minusi.”
Potovanje se je po tem kratkem ekonomističnem uvodu začelo za mojo ženo prvorazredno. Dobila je poseben menu in je jedla celo s pravim jedilnim priborom, pila iz pravih steklenih kozarcev, mi v ekonomskem razredu smo žvečili plastične sendviče, za nameček pa je bila še celo slika na mojem ekrančku črno bela. “Vedno hočem biti prebukirana” se še en mesec po potovanju dere moja najdražja.
Prišli smo v glavno mesto, ki ga ves kulturni svet pozna po eni nogometni legendi in po enem nogometnem klubu, vendar tukaj vsi navijajo za drug mestni klub in to še ni vse, ti čudaki častijo osvajalca, ki sploh ni plul po morju. Pravi mornarji in osvajalci so ga spravili na beraško palico, verjetno ob obilni pomoči njegove žene, eno veliko zadovoljstvo pa njegova duša le ima: spomeniki v njegovo čast so res impozantni.
Posebni užitki so me prevevali v svetem kraju, ko sem opazoval trpeči trud vernikov za božjo naklonjenost in se s hvaležnostjo spomnil svojih staršev, ki me za božjo voljo niso pustili v cerkev ali v politično stranko. Še vedno me muči odgovor na vprašanje ali za fanatični vložek ti ljudje dobijo ustrezno plačilo.
Oskar na sliki zgoraj razmišlja: “Z vero in politiko ne boste prišli daleč, lahko samo zaslužite.”
Čudnih doživetij v tej deželi še ni konec, njihovo svetovno znano vino promovira in prodaja Srbkinja, odlično kosilo, ki ga je v večini sestavljalo meso kralja živali, nam je postregel Moldavec, ki je znal celo nekaj slovenskih besed. Tip je bil kar simpatičen, vendar ni segal niti do gležnjev 90 – 110 let stari lastnici restavracije v obmorskem kraju, ki nam je organizirala čudovito ribjo pojedino. V bližnji trgovini je glede na naročila gostov nabavljala sveže žemljice in drugo hrano, s čakanja na delo je poklicala strežno osebje. Organizacija je bila vrhunska in takšnemu odnosu se reče živeti za turizem tudi izven sezone. Mika me, da bi si večkrat privoščil kosilo v tej gostilni.
Na koncu potovanja smo bili na čudovitem otoku, kjer je rojen najlepši nogometaš tega tisočletja po izboru žensk, in kjer se lahko sanka po asfaltu, seveda zopet po izboru žensk, ker si moški tega ne upajo, za njih so že dovolj adrenalinski sprehodi po skalnatih poteh nun, ki so pobegnile pred pirati v nedostopno dolino. Naselbine so verjetno zgradile ob pomoči svojih otrok, vendar o tem zgodovina molči.
In kdo nas je vodil po tej prekrasni deželi? Prijetno in pametno dekle, polno vseh mogočih in nemogočih podatkov, ki je na svečani večerji poletelo kot prekrasen metulj, z rahlo šminko in obleko, ki poudarita vso lepoto darov matere narave. Moj mariborski sopotnik echte Štajerc, ki nima pojma o nogometu in ne pije, je uspel strniti razmišljanje vseh moških: “Kaj si ti nor, kakšna mačka.” in je le globoko vzdihnil, ko je naslednji dan vodičko zopet zagledal v potovalni opremi.
Ni mi potrebno povedati, kje smo bili, to boste iz gornjega opisa z lahkoto ugotovili, sprejmite pa moj dobrohotni nasvet: če je le možno se izogibajte potovanj, ko imajo učitelji mrtvaške ali kakšne druge počitnice.
Lepo pozdravljeni. Franc.