Piše: Daša Ganna Mahmoud
Sveže jutro v dolini reke Dades. Smo na višini 1800 metrov in spali smo kot ubiti. Vsak dan se podirajo stereotipi o Maroku. Recimo tisti o poletni vročini! Na naši poti smo jo imeli le v Merzougi pred dvema dnevoma, na robu Sahare, največje puščave na svetu. Tam so prelestne sipine Erga Chebbi in tam je bilo res kar toplo (okoli 45°C). Vse ostale dneve pa smo prijetno sproščeni, POLETNA MAROŠKA NAGAJIVŠČINA se nagajivo odvija …
Po zajtrku (odlične berberske palačinke s figovo marmelado, sveže stisnjen pomarančni sok, kozji sir, nizki temni kruhki – ahrom, črne olive in metin čaj) sedemo v terenska vozila in že se peljemo po dolini navzgor. Kmalu se začenja znameniti “zig-zag”, tritisočaki so kot filmska kulisa, ko že mislimo, da se dolina končuje, se spet razširi in krepko nad 2000 metri so pred nami spet nasadi s figovci, oljkami, mandljevci, tu in tam celo kakšna palma in med drevesi zeleni vrtički, kjer raste zelenjava vseh vrst.
Gremo na obisk k vaškemu učitelju. Pred leti smo ga spoznali po naključju, ko smo iskali čajnico v tej gorski vasici, ki je seveda sploh ni. Zdaj že nekaj let pijemo čaj kar pri učitelju doma. Zadnjih deset let je bil tudi ravnatelj vaške šole, kjer učijo le 3 učitelji vse otroke od 6. do 12. leta, ki so razdeljeni v tri skupine, med njimi pa so tudi nekateri mnogo starejši. Naš učitelj se je letos junija upokojil in z veseljem nam v lepi francoščini razlaga maroški šolski sistem in nam pove veliko zanimivosti. Recimo o nomadskih učiteljih, ki s šotorom potujejo po Atlasu, se ustavijo za mesec ali dva in učijo otroke, ki sicer živijo nomadsko življenje s svojimi starši. V njegovem velikem šotoru posedejo po toplih preprogah otroci med 6. in 17. letom in se učijo osnovnih veščin, berejo Koran in se družijo.
Po odličnem čaju se spustimo nekaj kilometrov nižje. Potem pa vozniki ustavijo ob robu ceste. Že zjutraj smo se opremili za dogodivščino. Kopalke, stara majica in kratke hlače, na nogah pa “tevice”, s katerimi bomo lahko zabredli v reko. Domenimo se za način hoje. Vso opremo pustimo v avtomobilih, samo jaz imam nahrbtnik, v katerega bomo na kritičnih točkah dali kamere in mobitele. Naš Sandi pa je že obljubil, da bo nahrbtnik prenesel na varno stran.
Spustimo se po pobočju do dna soteske. Reka Dades je na dolžini približno 5 km ujeta med navpične stene. Visoke so med 100 in 200 metri, reka pa veselo skaklja in se suče med plastmi kamenin. Dela slapove in tolmune, ponekod ustvarja pravo slapišče. Voda je čista, zelenomodra in topla. Ocenimo na približno 25 stopinj, kakor Jadransko morje. Zato kar pogumno zabredemo v reko. Prepustimo se naravi, ki nas obdaja. V soteski je prijetno hladno. Ob reki rastejo cvetoči oleandri in figovci. Nekaj ptic in vodnih mušic je naša edina družba. Pridemo do prve zožitve. Vse kamere skrbno spravimo v nahrbtnik, Sandi ga z veseljem prenese na drugo stran. Ostali pa se spustimo v vodo. Tik ob steni je voda hitra in v hipcu pade ideja: “Kdo se gre spuščat po naravni hitri reki?” Bili smo 4 kandidati, ki smo spust večkrat ponovili in kasneje še na dveh drugih mestih.
Kdaj je minil dan? Sploh nismo vedeli in ne čutili. V sotesko smo vstopili ob enajstih in malo po četrti popoldne prišli spet v vasico … In kaj je sledilo? Metin čaj, nos-nos in Coca Cola … za vsakega nekaj. Pa seveda skok v suha oblačila. Že prej zelo povezano skupino “pravljičarjev” je plavanje v reki Dades še bolj povezalo in ustanovili smo Oskarjev klub plavalcev!
V živo iz Maroka – 10.8.2015, vaša Daša.
