Kdor si ne želi potovalnega “nečesa več”, naj tega ne bere.
Vrnili smo se z novoletne “Klasične” Šrilanke. Bilo je lepše, kot sem si pred potovanjem sploh mogel želeti. Spet se je izkazalo – skupina ozaveščenih sopotnikov je naše največje bogastvo!
Budina solzica vedno osrečuje. Začelo se je v Anuradhapuri, ko smo ob stupi padli v množico domačinov, ki so srčno in z solznimi očmi ganjeni obhajali njihove svetinje. Dosegli so naše srce. Nismo veliko govorili, le čutili smo z njimi. Odprli smo se deželi, potovanju in skupini.
Že isto popoldne smo nadaljevali v Mihinitale. Prvi preizkus je bil naliv, v katerem smo rinili proti vrhu. Višek je bil že kar pustolovski vzpon na skalo, ko se je na enkrat vsulo kot iz škafa, zapihal je močan veter, mi pa smo po izpostavljeni skali in v gneči z domačini skupaj plezali na špičko. Če smo se gor grede še izogibali lužam in hoteli ostati suhi, smo nazaj grede mokri do kože in bosi veselo čofotali po lužah, se nastavljali toplemu tropskemu nalivu in živeli tistega otroka v nas, ki nas je spravil na potovanje. Presežno!
Naslednje jutro so nas v Sigiriji spet prali tropski curki, potem je na nas sijalo vroče tropsko sonce. Doživeto je bilo tudi kopanje v kalni vodi v Perakrambahujevem morju, kjer smo se veselili skupaj z domačini. Na “Singing in the Rain” skozi izjemno zelenje Pollonaruwe so padli še zadnji predsodki, vsi smo prešli v “prebojno” vzdušje, v očkah so se nam prižgali sončki, ki niso ugasnili do konca potovanja – in verjamem, iz nas sijejo tudi še danes.
V “prebojnem” vzdušju se je potem vse dogajalo samo po sebi. Z otroško igrivostjo smo se cela skupina lahkotno gibali “po robu” pričakovanega ter z največjim veseljem skakali čez lastno mejo ter s tem vstopali v slastno neznano in še neizkušeno. Sproščeno smo doživljali trenutek za trenutkom, obirali smo čaj in raziskovali svet, jedli smo z rokami in odkrivali sebe. Vse manj smo za doživljanje rabili zunanje motivacije, kajti vse bolj smo zgodbo vzpodbujali iz nas samih; s tem smo MI postajali glavni igralci, Šrilanka pa vse bolj prelestna scena našega dogajanja.
V “prebojnem” stanju se vse dogaja lahkotno in spontano, vsakdo se v skupini čuti varen in sprejet in se zlahka prepusti sebi, deželi in potovalnemu vetru. Prepuščen sopotnik pa vsak trenutek živi na polno in iz srca. Kemik pozabi na kemijske elemente in matematik pozabi na koordinatni sistem, nihče se ne spomni ali je petek ali svetek. Vsak dan postane dolg kot večnost, da se ne spomnimo več, kaj je bilo včeraj. Zamegli se občutek za čas. Je le tukaj in zdaj in naše skupno gibanje v trenutku.
Sprva smo bili videti kot čisto “običajna” skupina neznanih sopotnikov, starejši in otroci, moški in ženske, pač kot vedno na nekem potovanju. A v vseh nas je bila želja ODPRETI se SEBI, POTOVANJU in GOSTUJOČI DEŽELI. V vsakem med nami je bila prisotna ZAVEST, da se splača vložiti nekaj začetnega potrpljenja in se prepustiti; kajti ko je enkrat začelo delovati, je bilo veliko močnejše, kot če bi vsakdo doživljal zgolj sam. Morda smo bili največje potovalno doživetje prav eden drugemu, kot čisti višek vsemu tistemu, kar se je dogajalo okoli nas.
Na tem potovanju se je zgodila čarovnija, ki POTOVANJE ločuje od potovanja. Nič spektakularnega se ni dogajalo in na videz je vse teklo brez presežnikov. Kajti spektakularnost smo bili MI in naše potovanje. Bili smo tvorec in umetnina hkrati. Z ljubeznijo smo soustvarjali sebe, kakršni smo se vrnili domov. Bog daj, da taki ostanemo čim dlje …
Danes imam rojstni dan. V meni utripa naše potovanje. Dragi sopotniki, s tem, kar smo skupaj doživeli, ste mi pripravili najlepše darilo.
Oskar
