Uvajalno potovanje v Turčiji je bila zame nadgradnja študijske ture – še ena posebna izkušnja. 
Seveda se je pred pričetkom potovanja počasi kopičil nemir, pomešan s pričakovanji. Vrane (Sare) sem se sprva kar malo ustrašil, po študijski turi sem vedel, da lahko od nje pričakujem vse. No, pa sva se že kmalu ujela tako, kot si nisem predstavljal. Tako je tudi samo uvajanje teklo dosti lažje kot bi sicer. Razumel sem in jo upošteval, ko me je pokritizirala ali mi dala kakšen nasvet za naprej. Prepustil sem se ji, češ, saj že ve, kaj dela, njeni nasveti znajo biti koristni. In so bili res – imam občutek, da sem vzel od Sare veliko. Pa tudi ona je z veseljem razdajala svoja dognanja, kot kak Hodža.
Zbrali smo se na Brniškem letališču in se s potniki tudi seznanili. Videl sem, da so potniki dosti mlajši, kot sem pričakoval. S tem sem imel kasneje malo težav, ko smo se preveč zbližali. To se je izrazilo, ko sem dajal navodila in so pričeli zamujati. Malo mi je bilo neprijetno, ko sem videl, da me ne jemljejo čisto resno, še posebej par, ki je vedno zamujal. 
Ko mi je Sara v Olymposu predala vodenje popolnoma in rekla, da je sedaj na počitnicah, me je spreletel občutek resnosti in dobre volje. Dosti lažje mi je bilo, ker sem vedel, kaj so moje zadolžitve in kaj je moja vloga – sem vodnik. Sicer sem seveda kdaj kaj pozabil, zgrešil podatke, kakšna ne ravno najboljša odločitev je padla. Vseeno pa sem dobil občutek, kaj to pomeni, da si vodnik. Da vodiš samostojno in da imajo vse tvoje odločitve posledice. Pri sebi sem se dosti bolj zresnil, počutil sem se odgovornega za vse in ta občutek mi je bil všeč. Tako sem jasneje videl vizijo, ki jo imam in tudi temu primerno deloval. 
Tako sem nastopil odločno, tudi okaral (kar precej) par, ki je zamujal. In na moje presenečenje ni bilo slabe volje, ampak sta oba pošteno sprejela, celoten avtobus pa se je pričel pogovarjati. Kot da bi storil nekaj, kar so vsi čakali, da bom storil, in ko sem, so rekli pri sebi, bravo, to je bilo pa pošteno. Jaz pa sem se bal sprva nastopiti ostro, da se jim ne bom zameril.
Mi je pa bilo izredno zanimivo videti Turčijo še iz vodniške plati. Popolnoma druga vloga, kot jo imam običajno v tej deželi. No, čez čas sem uvidel, da je pravzaprav poslanstvo vodnika, da vpelje potnika v tujo deželo in mu jo najboljše predstavi. Vem, da je to nekomu samoumevno, zame pa je bilo to spoznanje doživeto na turi. 
Se mi pa je bilo izredno zanimivo vrniti v Olympos, kraj kjer sem preživel kar nekaj časa. Bilo mi je, kot da se je srečalo moje prejšnjo življenje s sedanjim. Srečal sem stare prijatelje, skupaj smo plezali in zvečer sedeli ob plaži, se pogovarjali in preprosto bili. Začutil sem kar malo nostalgije in žalosti, da ne morem le ostati tu in samo biti. Jaz pa moram jutri voditi skupino po antičnem Olymposu, namesto da bi spal na plaži in se zjutraj vrgel v morje. Tako je bil močan ta občutek, da sem se vprašal, kaj počnem. Z vprašanjem pa je prišlo vame spoznanje. Spoznanje, da si želim voditi in da mi je to sedaj eden izmed ciljev v življenju. Spoznanje, da se čas spreminja in da se jaz tudi. Da mi bo vodenje omogočalo izpolnjevanje sebe, preživljanje družine in življenje v ritmu, ki mi je všeč. 
Zanimivo, mislim, da sem po tem tudi bolj resno pristopil k vodenju. Kot da bi se poslovil od prejšnjega življenja in sprejel novega. Tako sem šel drugi večer v Olymposu po ogledu Himerinih večnih ognjev naravnost v posteljo. Vedel sem, da telo rabi počitek, da bo jutri dobro delovalo in bom imel jasne misli. Zgleda, da je bila neka usoda, da se vrnem v Olympos in doživim kar sem, iz tega dogodka je prišla vame pomirjenost in močna notranja energija.
Tako, mislim, da je uvajalno potovanje uspelo. Od Sare sem se naučil toliko stvari, pa če sem jo le poslušal in opazoval ali pa se pogovarjal z njo. 
Mislim, da je tudi njej pasalo predati znanje naprej, in to mi je bilo res všeč, ta njena želja po deljenju znanja in izkušenj. Lokalni vodnik Ali je bil super, sicer je po turško visel po mobitelu non-stop, a je obvladal vse in tudi imel stvari pod kontrolo. Kar se pa potnikov tiče – Sara je rekla, da takšne skupine že 10 let ni imela.
Uvajanje mi je z vsakim dnem, ki je minil postalo vedno bolj zanimivo in všečno. Tudi sam sem se proti koncu počutil veliko bolj sproščeno kot na začetku in tudi bolj sem zaupal samemu vase. Tekom potovanja sem pridobival na samozavesti – ko sem kaj dobro naredil, se je takoj pokazalo kot dobro. Ko pa sem kaj zgrešil, pa sem takoj dobil nazaj reakcijo. Naučil sem se, da je treba napake sprejeti, malo premisliti o njih, potem pa je potrebno iti naprej v novo situacijo.
Polž in Sara
