Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (7. del)

Piše: sopotnik Niko Jereb, IDRIJSKE NOVICE, 8. maj 2015
Fotografije: Marijana Panić in Ana Hočevar
Več … Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (6. del)

Kraljica iz Sabe je obiskala kralja Salomona

Najprej oaza, nato v mesto Sur, kjer je bil rojen Sindbad Pomorščak.

Skoraj vse religije obljubljajo posmrtno življenje v nebesih, raju, večnih loviščih, Valhali, skratka v onstranstvu. Tam naj bi srečno večno živeli, seveda, če bi si to zaslužili. Kakšni so ti nebeški užitki, govori vsaka religija malo drugače. Gledano po človeško naj bi prestavljali zadovoljstvo čutov z dušo vred. To se lahko zgodi celo na Zemlji. Vsaj za kratek čas. Nam se je! Zaradi lepote narave, ki se je ponujala.

Drevje in šopi visokih trav se je razprlo. Pred nami se je prikazalo jezerce, barve kot raztopljeni akvamarin. Nadenj so se sklanjale visoke palme in se ogledovale v njem. V ozadju  kulise golih hribov puščavskega nadiha. Pomirjajoč vonj po vodi je lebdel v toplem zraku. Ja, to je raj! Ker smo prišli naravnost iz puščave, še s peskom v laseh, je bilo doživetje razkošja vode in zelenja še bolj globoko. Priznanje Oskarju za dognano načrtovanje poti.

Wadi Bani Khalid

Imeli smo skupen cilj. Čim prej v vodo! Našli smo si senčno zavetišče pod skalo. Po vsem tem pesku in suši, smo se uživaško potopili in zaplavali. Voda je bila topla, čista. Pomislil sem na zimo in sneg doma in se potopil v globino. » In bonis nostris, med našimi dobrinami,« bi upravičeno rekel s Starimi Rimljani, ki so se nekoč namakali v termah. Ko prideš iz puščave in se potopiš v tolmune, se šele zaveš, kakšna dobrina je sladka voda.

Vili je z vrha skal nad nami kričal:«Držite se lepo! Slikam!«

  »Saj tvoj zoom sploh ne nese do tu dol!« ga je dražila Hortenzija in mu mahala iz vode.

  »Kako ne, saj vidim celo plombo na tvoji šestici!« ji je vrnil.

Zalezli smo se na položno skalo in se predajali soncu. Na belih apnenčastih skladih je bilo polno fosilov školjk in polžev. Naprej od jezerca navzgor, ki je bilo v bistvu zajezena rečica, se je dolina hitro zožala v tesen strmih pobočnih sten. Med njimi so urezani vabljivi globoki tolmuni in kotlice. Še višje je le izgubljen potok med skalami. Toda, ko se ulije dež, steče voda z vseh pobočij v rečico, ki tako naraste, da njenemu hrumenju nihče ni več kos. Wadiji so lahko nevarne pasti. Utaboriš se sredi njega, sto kilometrov višje po strugi navzgor je v hribovju močan naliv. Golo skalovje nič ne popije, vse se zliva v strugo. Hudournik nenadoma pridere in pobere tabor s seboj!

Na platoju ob jezercu je bilo gostišče s paviljoni. Francoski pisec Gustave Flaubert, ki je potoval tudi po Egiptu, je prav zapisal prispodobo, da so oaze gostilne v puščavi. Ne vem točno imena hrane, prepoznal sem le piščančje meso in krompir. Pepsi kola me ni odžejala. Vprašal sem še po čaju. Poseben je bil. Z mlekom, kardamomom in veliko sladkorja. Imenuje se« karak«. Sedel sem v senco palme, ga vročega srebal in se razgledoval. Pravšnja scena za pustolovski film ali pa za slikarja kot je bil Alexander Kircher. Ta je pred dobrimi sto leti tako romantično upodabljal arabske vedute. Škoda, da si ogledujemo le severni del. Wadi Bani Khalid ima na južnem koncu prav tako lepe tolmune  in palmove gaje. Čaj mi je bil tako všeč, da sem spraznil tri velike skodelice ne vedoč, da se mi bo to maščevalo.

Kje je bilo kraljestvo Saba?

Čas je nas pregnal iz Alahovega vrta. Počutil sem se kot izgnanec iz raja in vsi Adami in vse Eve naše popotne druščine so čutili enako. Kaj hočemo, mesto Sur ob Arabskem morju je bilo še daleč. Zadnji pozdrav mojstrom puščavske vožnje, naprej gremo z avtobusom. Pred nami je dolga cesta skozi dolgočasno kamnito pokrajino. Marijana je to izkoristila za pripoved o kraljici iz Sabe. »Le kje neki je bila ta dežela?« sem pomislil. «Je to jugozahodni del Omana, t kjer je obilje dreves z dišavno smolo, morda v Jemnu ali celo Etiopiji, eni najstarejših držav sveta? Ljudstva iz južnega dela Arabskega polotoka so trgovala s tedanjo Etiopijo in verjetno se je tja prenesla legenda o deželi Saba. Nekoč je bilo na njeni obali, današnji Eritreji, mesto Assab (Saba?). Tako daleč so časi, ko se je  kralj Salomon srečal s prelepo kraljico iz Sabe.«

To deželo omenjata že Homer in Herodot. Koliko zgodovinske resnice je na tem? Znano je, da so sabska plemena že od najstarejših časov živela na delu Arabskega polotoka. Dolgo so ohranjala matriarhat in večkrat so jim vladale ženske. Znameniti etiopski verski spisi Kebra Nagast, Slava kraljev, zapisani v starem cerkvenem jeziku giz, govorijo o povezavah Etiopije, Jemna in Jeruzalema in obširno opisujejo srečanje slavnega kralja Salomona s kraljico iz Sabe. Njeno ime naj bi bilo Makeda, po drugih virih pa Balkis iz dežele Sabejcev. Verjetno je  vladala na jugu Arabskega polotoka nekje v med leti 1013 in 982 pred našim štetjem. Vest o lepem, bogatem in modrem kralju Salomonu je prišla tudi do nje. Zgodbe o njem so menda mlado in lepo kraljico tako prevzele, da se je napotila k njemu na obisk, da preskusi njegovo modrost. Več virov opisuje to kraljevsko srečanje.

Potovanje sabske kraljice je opisano v izročilu treh narodov: izraelskega, arabskega in etiopskega. Skozi dvatisočletno dobo pa so se spreminjala in bogatila. Vsak narod in vsak zapisovalec jih je vsaj malo prilagajal potrebam svojega časa. K vsemu temu je treba dodati, da nekateri sodobni zgodovinarji že umeščajo kraljestvo Saba v Jemen, kjer naj bi obstajalo od leta tisoč pred našim štetjem, do leta 275 našega štetja. Prestolnica je bilo mesto Marib z znamenitim Maribskim jezom, ki je bil zgrajen v 8. stoletju pred našim štetjem. Zajeta voda  je služila za namakanje kmetijskih površin.

Salomon se je zaljubil v kraljico iz Sabe

Salomon je bil menda velik ljubitelj žensk. Ko  ga je obiskala kraljica iz Sabe, jo je sprejel z vsem razkošjem svojega dvora. Prišlo mu je na uho, da so hčere sabskih plemen spodaj precej poraščene. Hotel se je prepričati, če to drži. Moder, kot je bil, se je domislil ukane. Kraljico je sprejel v dvorani, kjer so bila tla iz najčistejšega belega alabastra, ki je bil zglajen kot ogledalo. Venomer je stal ob njej in v odsevu zrcalnih tal se je prepričal, da so govorice resnične. Zato si jo je še bolj želel.

Omenjeni spisi Kebra Nagast govorijo, da je imel kralj Salomon kar štiri sto kraljic in šest sto priležnic. Ker pa je bil veliki in sveti kralj sorodnik kasnejšega Odrešenika, ne bi smel biti takšen grešnik, zato so kasnejši pisci to »slavo« modro zavili v svetopisemske besede. Da ni zaradi razbrzdanosti v svoj harem nabral lepotic iz Egipta, Sirije, Kanaana in drugih dežel, temveč le za to, da se izpolnijo svetopisemske besede, ki jih je Jahve izrekel Abrahamu: «Imel  boš toliko potomcev, kolikor je zvezd na nebu in kolikor je peska v morju!«

Ker si je Salomon kraljico iz Sabe močno želel,  ji je predlagal, da zadnjo noč pred odhodom prespita skupaj v njegovi sobi. Kraljica je pristala. Zahtevala pa je, da si je ne bo vzel brez njenega privoljenja. Kralj je soglašal, a je v svoji pregovorni modrosti že našel rešitev, kako se bo združil z njo. Rekel ji je, da zavezo sprejme s pogojem, da tudi ona ne bo brez njegovega dovoljenja ničesar vzela, kar je v sobi, kjer bosta spala, sicer bo odvezan obljube. Kraljica je predlog sprejela.

Zadnji večer je Salomon priredil razkošno gostijo, kjer so kraljici, po naročilu modrega in zvitega kralja, postregli z najboljšimi in močno začinjenimi jedmi. Ko sta odšla počivat je Salomon hlinil spanje in čakal. V sobi je bil zraven postelje postavljen velik vrč bistre hladne vode. Kraljico je po zaužitih jedeh mučila huda žeja. Ko se je prepričala, da kralj spi, je stopila k vrču in pohlepno pila. Takrat jo je Salomon prijel za roko in dejal: «Nisem ti dovolil, da piješ! Prelomila si obljubo, zato sem tudi jaz odvezan od nje!« Kraljica je priznala, da je pila brez njegovega dovoljenja. In vdano je legla skupaj z njim in spočela sta otroka. Ko se je kraljica vrnila v Sabo, so se ji dopolnili dnevi in rodila je sina po imenu Bajna Lehkem, Sin modrega. Sam pa si je kasneje nadel  ime cesar Menelik I.

Potomci kralja Salomona

V času svoje vladavine, nekje med letoma 982 in 957 pred našim štetjem, je Menelik I. obiskal svojega očeta, slavnega Salomona, ki ga je sprejel z največjimi častmi. Ob slovesu ga je bogato obdaril in mu za spremstvo dodal prvorojence judovskih duhovnikov. Legenda pravi, da so Judje iz Salomonovega templja na skrivaj vzeli tudi »skrinjo zaveze«. Menelik je za krajo izvedel šele na poti, a je to sprejel kot božjo voljo. Bog naj bi zaradi razočaranja nad judovskim ljudstvom odločil, da se skrivnostna skrinja prenese v etiopsko kraljestvo, kjer bo ljudstvo živelo skladno z zapovedmi, ki jih je Mojzes sprejel na gori Sinaj.

Salomon je za njimi poslal vojsko, da jim odvzame ukradeno. Toda skrinja je odpravi pomagala, da so potovali po zraku in Salomon jih ni nikoli dohitel. Menelik je ob vrnitvi prenovil kraljestvo z Mojzesovimi postavami in za vedno je bilo določeno, da v etiopskem kraljestvu nikoli ne sme vladati človek, ki ne izhaja iz Salomonovega semena. Skrinja zaveze naj bi bila danes skrita v Etiopiji, v cerkvi Marije Sionske v Aksumu, starodavnem verskem središču nekdanjega etiopskega imperija.

Legende šepečejo, da je kralj Salomon svojo modrost dolgoval posebnemu prstanu, ki naj bi bil poln znanja. Dobil naj bi ga iz neba. Pravljice so polne čudežnih prstanov. Če dodamo še skrinjo zaveze, ki je imela skrivno moč, se nam špekulacije kar vsiljujejo. Kaj pa, če so to stvari nezemeljskih civilizacij? No, zaenkrat je taka pomisel prehuda. Ali pa preuranjena!

Med predsedniki nekdanjih neuvrščenih držav je bil tudi etiopski cesar Haile Selasie I., ki so ga revolucionarji odstavili leta 1974. Nosil je dedni naslov Kralj kraljev, Gospod gospodov, Božji izbranec in Luč sveta, Zmagoviti lev Judovega plemena. Haile Selasie, kar pomeni  Moč Svete Trojice, je bil po izročilu potomec  judovskega kralja Salomona.

Huda sila, restavracija Bul Bul in mitraljezec

Iz pravljične zgodovine me je v sedanjost prebudilo hudo tiščanje na malo potrebo. »Voda, pepsi in tri velike skodele čaja karak! Sedaj pa imaš!« sem si očital. Le kje so tisti šaljivi napisi Public Toilet, ki so kazali v brezkončno puščavo? Flašo piva – tu je prepovedana dobrota, bi dal za tak sekret. Prišli smo že v prve ulice mesta Sur. Hotel mora biti blizu. Ampak vraga. Cesto do njega so širili. Treba je po obvozu. »Križane gate! Če ne bomo kmalu našli hotela, bom moral lulati v plastično vrečko, ali pa se bom razpočil!« Pa se nisem.

Naš hotel Sur Plaza se je prikazal in me odrešil. Skozi recepcijo sem na stranišče pomembno počasi korakal. Kot šejk. Resnici na ljubo, hitrega koraka nisem upal tvegati.

Čas večerje je. Marijana ima kot vedno dober predlog. »Gremo nekam jest. Poznam lokal kjer strežejo hrano. Imenuje se Bul Bul,« Seveda smo za. Edinole ime se je nam zdelo smešno. Bul Bul! Pred hotelom se Marijana že se dogovarja s taksisti za ceno. Vedno več voznikov ponuja svoje usluge. Konkurenca dobro pride pri ceni. Vožnja po mestu ni bila dolga. Bil sem med zadnjimi.

Naša popotniška druščina se je že zbirala pred stavbo z velikim napisom »Bul Bul Restaurant. Ko so videli, da se pred zastekljenim prostorom zbira grupa, so brž  postavili mize v dolgo vrsto. Ogledovali smo jedilnike. Ala kaifak, kamar jadeed, shees tawok in tako dalje. Zraven so bile sličice jedil v barvah, ki pa nam niso dosti povedale. Vse je bilo videti okusno. Zopet je nastopila Marijana z nasveti. Jedel sem ribo s prilogami in primerno pekočo omakco. Tu v ribiškem mestu se to spodobi. Dobro sem se najedel  za 3 riale (blizu 6 evrov).

Ob povratku smo bili priča spektakularnemu pogajanju z voznikom. Nekaj jih je že odšlo s taksiji, večina naj bi se peljala s kombijem. Šofer je bil pravi arabski mešetar. Bil je še nekaj, kar smo ugotovili kasneje. Rekel je celo, da nas pelje  zastonj, ker smo prijatelji, a brž zatem je znova navil ceno. Končno je Marijani le uspelo dogovoriti primerno plačilo za prevoz. Nabasali smo kombi do vrha. Še sardine v konzervi imajo več prostora. Potem se je začelo. Šofer je takoj začel telefonirati. Ampak kako! Še nikoli v življenju nisem slišal tako hitrega govorca. Ta je posekal vse nogometne komentatorje. Očitno je nekoga nadiral. Spuščal je neprekinjene rafale besed kot mitraljez. Vse skupaj je delovalo komično. Nismo mogli zadržati smeha. Jezno se je obregnil proti nam, a znova smo bruhnili v krohot. Iz njegovih ust je nepretrgoma drla povodenj. Ne vem, če je sploh dihal. Tako je bilo vso pot do hotela.

»Počakajte pri meni,« je rekla Marijana, ko smo izstopali. »verjetno bo hotel navijati ceno. In res je poskušal. Znova je drdral kot budilka. Pa smo skupaj hitro opravili in se porazgubili v sobe hotela Sur Plaza. Baterija fotoaparata je bila prazna. Vtičnica je imela tri luknje, jaz pa brez adapterja. »Česar nimaš, tega ne potrebuješ,« pravi Oskarizem. Uporabil sem trik, ki ga je nam zaupala Marijana. V zgornjo luknjo sem vtaknil tanko pisalo do konca in potisnil navzdol. Uspelo je, spodnji dve sta se sprostili in vtikač je šklocnil vanju.

Sur je v regiji Ash Sharqiya, kjer je tudi najvzhodnejši del Sultanata, rt Ras al Jins. Mesto ima čez 70.000 prebivalcev. Deli ga laguna in povezuje eleganten most Khor al Batah. V zgodnjih letih 19. stoletja je bilo najpomembnejše trgovsko pristanišče tega dela sveta. Tu so se stekale morske poti s sužnji iz Afrike, z začimbami iz Zanzibarja in Indije, sem so prihajale ladje z dragocenimi tovori. Tu so gradili ladje, znamenite arabske jadrnice, dhowe.

Arabski dhow je osvajal svet

Jutranji potep je bil namenjen ribjemu trgu in posebni ladjedelnici. Najprej smo se malo vozili, z razgledne točke uživali nad panoramo mesta, ki se je belo odslikavala na modrini ter občudovali značilne jadrnice, ki jim je dopoldanski veter zategoval sidrne vrvi. Morje ob južnem delu Arabskega polotoka je izredno bogato. Ni japonskih in drugih velikih ribiških flot. Lovijo samo domačini. Vodja ribiške tržnice nam je razložil, da ulov prodajajo na licitacijah. Rumeno plavuti som, težak kakih 50 kilogramov, mi je ležal pred nogami in me nepremično stekleno gledal. Take prodajo za 90 rialov, oziroma 180 evrov. Večino poslov je zaključenih že pred osmo uro zjutraj, tu so le še manjši prodajalci.

Ladjedelnica v Suru je ena redkih, kjer še ohranjajo izdelovanje jadrnic, arabskih dhowov. Nobenih dvigal, nobenega vrveža, vse skupaj je majhno. Delajo ročno, kot pred stoletji. Graditelji so mojstri. Devet mesecev potrebujejo za enega. Dhow je v grobem končan, povzpnemo se nanj. Les prijetno diši. Uporabljajo indijski hrast, tik. Sedaj ga uvažajo iz Burme. Ladje izdelujejo po naročilu, za bogataše. Ta, ki si jo ogledujemo, bo brez opreme stala 140.000 omanskih rialov, to je okrog 280.000,00 evrov. Dobra puščavska ladja, kamela, stane 5.000,00 evrov!

Na obali je razstavljen dhow »Fatah al Khair«. Barka je bila zgrajena leta 1951. Redno je plula do Basre in do Indije. Leta 1993 so jo vzeli iz prometa in uredili kot muzejski eksponat. Tu čaka in zre na morje. S takimi jadrnicami so nekoč Arabci pluli ob Afriki, Indiji, Ceylonu, Indoneziji in še dlje. Leta 1840 je omanski dhow kot prva arabska ladja prečkala Atlantik in v Ameriko pripeljala prvega arabskega (omanskega) diplomata.

Junak iz pravljic 1001 noč

Pravijo, da je bil v mestu Sur rojen Sindbad Pomorščak, po arabsko Sindibad al Bahri. Lasti si ga tudi mesto Sohar, ki leži severno od Muscata. Verjetno nima nobeden prav. Sindbad se je vedno vračal domov v Bagdad. Tam je lepa Šeherezada kralju Šahrijarju tisoč in eno noč pripovedovala pravljice in si podaljševala življenje. Na koncu je kralja tako očarala, da jo je vzel za ženo. Sindbad  je junak sedmerih pravljic, opravil je sedem potovanj po morju in doživel neverjetne stvari. Nad tem pravljičnim junakom je bil britanski raziskovalec Tim Severin tako navdušen, da je šel po njegovih poteh. Dal je v Suru zgraditi dhow z imenom Sohar Kako se je njegova avantura končala, ne vem. Morda je srečal Sindbada in z njim še vedno pluje. Vsakdo mora prebrati pravljice Tisoč in ena noč. So tudi za odrasle.

V Tangerju, v bogataški četrti La Montagne, so vrtovi nekdanjega maroškega sultana. Tam, stran od oči, je med tisočerimi vrtnicami vila o kateri pravijo, da je bila tisoč in druga zgodba iz Tisoč in ene noči!

Zapuščamo Sur, mesto ribičev, dhowov, morjeplovcev pa tudi mojstrov rezbarjev. Stara mestna poslopja imajo umetelno izrezljana vrata z značilnim motivom palm v ozadju. Tudi dhowe krasijo rezbarije. Jugovzhod je naša smer, Ras al Jinz, najvzhodnejši rt Arabskega polotoka, pa naš cilj. Nad deset tisoč živalskih osebkov se v sezoni vrača na kraj svojega rojstva, da znova rojevajo. Če bo sreča na naši strani, bomo to noč katerega videli. In Šalah!

Nadaljevanje prihodnjič …