Piše: Anika Odar
Neverjetni pogledi na trdnjave, blatne vasice, gore, puščavo in wadije… A zagotovo v nas še dolgo po potovanju odzvanja mir in toplina ljudi, ki tam živijo. Človek se tu hitro počuti prijetno, skoraj domače. Domačini nam v znak dobrodošlice ponudijo qahwo (kavo), ki ji dodajo kardamom, žafran ali cimet, zraven pa še skledo datljev. V zraku pogosto zadiši smola kadilne bosvelije – ta naj bi privabljala dobro in pomirjala vse slabo.
Po Omanu odzvanja…
Tisti, okoli katerih divja nevihta, a se ne usmerjajo navzven, temveč navznoter, ohranjajo svoj notranji mir. In če imaš ta mir, imaš vse.
To je dežela, kjer se vse upočasni in kjer si lahko resnično prisoten – tukaj in zdaj. Pa naj bo to sprehod po tržnici, obisk trdnjave ali zgolj počitek na plaži ob opazovanju valov. Sedanjost. Tudi ljudje – nikoli ne hitijo v prihodnost. Če nas tja zanese, nam rečejo: Inshallah, če bo Bog dal.
Nismo sami, pa vendar imamo občutek, da smo. V Omanu je poleg domačinov v zadnjem času tudi veliko obiskovalcev, a ko zapustimo Muškat, je teh vedno manj. In tisti, ki ostanemo, hitro zaplavamo v omansko počasnost in mirnost. Na koncu smo si vsi enaki, hvaležni, da smo lahko del tega.
Ohranjanje lastne identitete v hitro razvijajoči se regiji. Njihovo ohranjanje ravnovesja med preteklostjo in prihodnostjo je edinstveno. Tukaj dobi človek občutek, da si prizadevajo za nekaj večjega, a vendar pri tem ne izgubljajo stika s svojimi koreninami. Spoštovanje sultana, starejših in ohranjanje občutka skupnosti, to so temelji družbe. Omanska renesansa je rezultat vizije sultana Qaboosa in pri njem več kot zagotovo obvelja oskarizem: »Ko je vizija jasna ostane le še užitek na poti.«.
Oblikovanje podobe dežele. Preprostost, ki navdihuje. Enotni belo-rjavi odtenki. Arhitektura, kjer se prepleta staro z novim. Nekaj kar je njihovega. Mošeja sultana Qaboosa, Sultanova opera, trdnjave in stare blatne vasice. Naše oko počije ob pogledu na vse to.
Drugačnost, v kateri lahko rastemo. Kot obiskovalci pridemo, se pomešamo med domačine, jih spoznavamo in vidimo drugačen način življenja, delovanja ter vrednot. Drugačnost, ki nam širi obzorja, meje razumevanja in sprejemanja. Zakaj potovati? Zaradi tega.
Odziv sopotnika: »Prava Omanska pravljica “Mashallah”.«
Oman pusti pečat. Je kot stari prijatelj, ki ga ne želiš pozabiti. Z veseljem se vračam. Jesenska potovanja so že razpisana, dobrodošli! 😊
