Oman: Dežela kontrastov
Piše: Anika Odar
Vračam se s potovanja po Omanu, dežele polne kontrastov. Ko se usedemo na letalo za Muškat, med nami sedi že nekaj mož oblečenih v bele halje in na glavi imajo lepe bele čepice z različnimi barvnimi vzorci. Naznanjajo prihod v drugačen svet. Svet bele dišdaše. Na letališču nas sprejme vonj kadilne bosvelije. Oman. Zakaj dežela kontrastov?
Na eni strani imamo moderno prestolnico Muškat. To mesto je odraz vladavine sultana Qaboosa, čas omanske renesanse oz. »preporoda«, tukaj najdemo poklone sultana svojemu ljudstvu med njimi najveličastnejša sultanova mošeja in pa opera. V najstarejšem delu mesta stari souq in moderna ribja tržnica, v marini pa zasidrani sultanovi jahti. A mesto ne sili v višino, niti ne bomo tukaj našli prestižnih delov, kot bi jih recimo v sosednjih Združenih arabskih emiratih, tukaj vse temelji na ohranjanju tradicije in posnemanja tradicionalnega omanskega oblikovanja in arhitekture. Lahko rečemo samo kapo (čepico »kummah« ali turban »mussar«) dol sultan Qaboos.
Seveda pa najdemo tudi nasprotje temu, to so zapuščene blatne vasice na vseh koncih dežele, ki pričajo o izgledu Omana pred letom 1970, oz. časom pred omansko renesanso. Uporaba materialov, ki so bili na voljo v okolici – blato, kamenje, slama, dateljnove palme. Blatne hiške počasi propadajo pod težo let in vsemi zunanjimi vplivi (visoke temperature in dež). Ni bilo asfaltiranih cest, bile so le stezice med vasicami, ali pa še teh ne. Niti šol in vse moderne tehnike, ki nas danes spremlja na vsakem koraku. Ja, življenje pred Sultanom Qaboosom je bilo drugačno. Nekatere vasi se počasi prebujajo iz več desetletnega spanja, po njih ne tavajo samo duhovi preteklosti, ampak nam domačini predstavljajo, kako se je živelo takrat. Starejše generacije, možje in ženice, ki danes zasanjano sedijo pred svojimi hišami in nas pozdravljajo s “As-Salaam-Alaikum”, so živele tudi v tistem času. Le kaj si mislijo?
Oman je dežela puščave, a hkrati tudi dežela vode in gora. Kakšno nasprotje! Ljudje so se prilagodili na puščavsko podnebje in začeli so povezovati dele, kjer je vode več, z deli, kjer je vode manj. Sistem namakalnih kanalov »aflaj« je neverjeten inženirski poseg, ki jim je omogočil preživetje. Je dokaz njihove iznajdljivosti in vztrajnosti. Ko v Omanu pade dež, ga je veliko in pade zelo hitro, zliva se v hudourniške doline, ki jim pravijo »wadiji«. Če se znajdeš za časa dežja v wadiju, hitro beži proti izhodu, ker lahko v nekaj minutah pričakuješ znatno povišanje gladine vode.
Preteklost, ki ni bila tako stabilna kot je današnja resničnost, odzvanja še danes. Razvoj v vse smeri je posledica prevzema oblasti sultana Qaboosa in odkritja nafte v prejšnjem stoletju. A zavedajo se, da je to vir, ki ga je moč porabiti in kaj se zgodi po tem? Ne sedijo na svojih lovorikah in samo uživajo, tako pokojni sultan Qaboos kot zdajšni sultan Haitham bin Tariq usmerjata gospodarstvo tudi v druge smeri npr. turizem, bančništvo, industrija … Lahko bi rekli, da se ponižno klanjajo temu, kar jim je bilo dano in jim je omogočilo napredek, a tudi s pogumom in predvsem vero v očeh gledajo naprej in iščejo možnosti, kako bi ljudje živeli v blaginji.
Današnja resničnost Omana pa so tudi priseljenci iz vseh okoliških dežel, predvsem Bangladeša, Pakistana, Indije, Filipinov, delov Afrike, delavci, ki prihajajo s trebuhom za kruhom. Brez njih bi sultanat težko izgledal tako, kot izgleda. Nekaj malega se naučijo arabščine potem pa delajo in delajo. Zgodbe preživetja. Vpliv njih vidimo tudi v omanski kulinariki, veliko je indijske hrane, na vsakem koraku se pije karak čaj ali črni čaj z mlekom in začimbami in še …
Da, vse to je Oman.
Oči nam »počijejo« na nežnih svetlih pastelnih odtenkih, ki jih uporabljajo. Ni kričečih barv fasad, oblačil … Mir. Gore, ki se dvigajo ob morju, gorovje al Hajar in svetlo modro Omansko morje. Neverjeten kontrast. V mestu Sur se tokrat znajdemo za časa sončnega zahoda in nebo se obarva v barve od oranžne do vijolične. Občutek imamo, kot da smo v pravljici. Tisoč in ena noč. Ali nismo?
