2. December, 2008   Oskar piše   , , ,

Olympos – inspiracija moja! III. del

 

Olympos – inspiracija moja! III. del

Olympos – kraj, ki presega psiho lačnega…




Zdi se mi, kot da to nisem jaz. Da sem jaz Oskar kadilec, ki pa trenutno ni prisoten. Da je sicer trenutno prisoten nek Oskar nekadilec, s katerim pa jaz nimam nič skupnega. Da je sicer to zdaj dejstvo, ampak me ne zanima… ker čakam, da se spet udejani moj pravi jaz – to pa je seveda Oskar kadilec.

Vesel sem tukajšnjega vremena, ki presega vsa pričakovanja. V novembru je bilo le nekaj deževnih dni – večinoma pa sončno. In v sončnih dneh se temperature gibljejo okoli 25 stopinj! Toplo je, za kratke rokave in kratke hlače… Čudovito za sprehode in pohode, le glavo si je treba pokriti, da te sonce ne ožge!

Pisano okolje...

Pisano okolje...


Tudi morje je še za kopat. Le prvi šok vstopa vanj je treba prebiti. Sam delam to tako, da malo tečem in zašvicam, potem pa se vržem v morje, da kar zacvrči… Ej, to je potem užitek plavati, saj je morje (ko si enkrat v njem) prav toplo.
Ko pa sonce enkrat zaide, se kaj hitro ohladi! Dolgi rokavi, dolge hlače… Hitro se je treba organizirati, da se telo ne ohladi. Prav po sončnem zahodu je najlepše teči ali pa si privoščiti daljši sprehod… ko se vse življenje umirja in na deželo pada gosta tema.
Bilo je tudi nekaj deževnih dni. V bistvu se kar prileže zjutraj slišati škrebljanje dežja po strehi. Uh, dan počitka, malo pavze, da kaj preberem in se kaj pomenim… Sobica je hitro topla, pa tudi v Kadirjevi jedilnici ogenj prasketa in eksotična peč daje obilico toplote!
...dopolnjujejo taka in...

...dopolnjujejo taka in...


A tu se dež in nizek pritisk nikoli dolgo ne zadržita. Oblake kaj hitro odpihnejo vetrovi z morja in tako niti en cel dan ni deževalo… Če je bilo deževno jutro, se je popoldne zjasnilo… Vedno je bilo dovolj časa za sprehod ali tek.
Kadir mi pravi: »Zima je čudovita! V decembru in januarju je morda nekoliko več dežja, vendar boš videl, nič kaj dosti več kot do zdaj. Lansko zimo sem šel vsak teden vsaj dvakrat lovit ribe na odprto morje! Od sredine februarja dalje pa je vreme spet vsak dan bolj prijetno.«

* * *

Moji prvi dnevi tu v Olymposu so bili kar za pozabit. Spet se je potrdilo dejstvo – da je treba prečiščevanja delat stran od doma, daleč od krajev, kjer so se smeti nabrale. Saj to je eno glavnih bistev potovanj! Čudovito je, da sem sam, kajti ko človek sestopa iz piedestala lastne pomembnosti, je res najbolje biti sam.

...drugačna tihožitja.

...drugačna tihožitja.


Ko v trenutku presekaš s kakimi 95% stvarmi, s katerimi si se ukvarjal zadnjih 13 let, padeš v veliko praznino. Sploh ne veš, kaj bi počel, kaj bi mislil, zakaj si sploh tukaj in zakaj sploh živiš!
Prvi dnevi življenja brez cigaret so naravnost ubijalski – kar naenkrat imaš 2 roki preveč, vse izgubi smisel, dnevi se brezciljno vlečejo tja v en dan. Ja, zato je te dni pametno preživeti sam, nekje daleč od doma.
Počutiš se kot zombi, živ mrtvec. Gledaš, pa nič ne vidiš. Bivaš, pa ne moreš nič misliti. Počutiš se, kot bi bil stalno malo zadet – brez cigarete si nekako odsoten. Hkrati se zavedaš, kje si in kaj se okoli tebe dogaja, a si hkrati kot zunanji opazovalec svojega lastnega dogajanja. Nekako brez feelinga je vse – neobičajno, vesoljsko, mega!
Zdi se mi, kot da to nisem jaz. Da sem jaz Oskar kadilec, ki pa trenutno ni prisoten. Da je sicer trenutno prisoten nek Oskar nekadilec, s katerim pa jaz nimam nič skupnega. Da je sicer to zdaj dejstvo, ampak me ne zanima… ker čakam, da se spet udejani moj pravi jaz – to pa je seveda Oskar kadilec.
Kam vodi pot?

Kam vodi pot?


Vse se torej ustavi. Padem v brezčasje. V nek vmesni prostor (črno luknjo), kjer me pravzaprav ni. V čas, ki je pravzaprav neka napaka, ki je zgolj začasna anomalija… čas, ki ga je treba PREŽDETI, dokler nekdo ne opazi napake in jo odpravi.

* * *

Vse se ustavi, glava ne dela. Popolna otopelost, kot otrplost zimskega spanja v čakanju na novo pomlad. Neverjetno!!! Še pred dnevi aktivna zgodba polna hitrih jasnih misli, ki švigajo sem in tja… Poln navdušenja in entuziazma s cigareto v roki vlečem voz, pošiljam maile in ustvarjam nova potovanja, dajem navodila in izžarevam MOČ, SMISEL in POMEN! Po nekaj dneh v Olymposu brez vsega prejšnjega… pa živ mrtvec, ki ne ve kaj bi sam s seboj.

Lahko v naravo,

Lahko v naravo,


To še zdaleč niso le cigareti. To je vrhunski občutek brezvetrja, ki sem si ga sam ustvaril! Ko posekaš VSE, čemur si zadnjih 13 let posvetil pozornost. Ko iz trenutkov sedanjosti odstraniš vse dejavnosti, misli in substance, ki so 13 let ustvarjale smisel, glavne motorje življenja in pomen! Ko se naenkrat iz dirkača formule ena, vajenega z ogromno hitrostjo drveti po nevarnih ovinkih, preleviš v človeka, ki stoji na mestu, ki za seboj nima močnih motorjev, ki preprosto stopi na z borovimi iglicami posuto hribovsko potko… in se znajde na lastnih nogah!

* * *

Potke, posute z borovimi iglicami… vonj po večstoletnih borovcih… pozornost na skale in razgiban teren strmih gorskih stezic… po katerih zdaj stopam tukaj v Olymposu.

...morda k počitku.

...morda k počitku.


Že pred odhodom sem vedel, kako prazni in brezciljni bodo prvi dnevi. Zadal sem si načrt prvih dni, ki me zadrži v gibanju in aktivnosti! Da preprosto ne otrpnem in zamrznem v čakanju… da nekdo odpravi napako in spet ustvari Oskarja Kadilca.

Vsaj 5 ur dnevno hočem/moram biti v naravi in se kakorkoli gibati. Kakorkoli, tudi sedim lahko, vendar ne za računalnikom ali v hiškah… temveč nekje v naravi, na kamnu pod borovci, z lepim razgledom ali karkoli že pač. Samo ven iz hišk, zaprtih prostorov, civilizacije, stran od računalnika… Trmasto in dokončno – saj to vendar SAM HOČEM!
26. dan nove dobe
(nadaljevanje sledi)