Piše sopotnik: Tone Možina
V Ljubljani zbrala se je skupina mala.
Odločila se, da bi z Oskarjem odpotovala,
za vodnico izbrali smo gospodično prijetno
ter ji zaupali, da bo z njo potovati fletno.
Za cilj izbrali smo daljno Sri Lanko,
da bi jo spoznali, bomo okoli naredili zanko,
seveda za na pot avion je bil potreben,
polet je bil kar lep in nežen.
Prvi dan Colombo in pot do hotela,
razgledov na zeleno deželo se mi je zahotelo,
poizkusili smo prve kulinarične užitke,
ob kavi in čaju napravili tudi počitke.
Anuradhapura prestolnica je poznana,
tja smo se odpravili zjutraj zarana,
kot prvo ogledali smo si Budino drevo,
vrsta je bila dolga kot tanko črevo.
Povedati moram, da sem moral bos hoditi
ter se za svoje grehe pokoriti,
da ne omenjam riža in največje njegove sklede,
če ravno je stara, njene mere niso obledele.
Obiskali staro prestolnico smo Pollanuruwa,
videli kako stara civilizacija se kot zob izruva ,
zgradili so ogromni namakalni sistem,
da še danes deluje vsa čast tem ljudem.
V Sirgiji vzpon do vrha levje glave
povišala je moj pritisk vse do moje prebave,
za ves trud bil sem bogato nagrajen,
popoldan po ajurvedski masaži bil sem kot prerojen.
Ogledali smo si zeliščni in herbalni vrt,
ko smo prišli ven sem bil ves potrt,
spoznal sem, da imajo za vse bolezni zdravila
le tiste ne, ki bi moj lenoritis pozdravila.
V Dambuli smo videli največjega Buda na svetu,
jamski tempelj v živo ne na spletu,
kradljivih opic polno naokrog,
priznam v avtobusu nobene-pišem v moj blog.
V Kandiju ogledali smo si budin zob,
jaz pa sem iskal meni kaj za pod zob,
videli smo tudi kaka je kraljeva palača,
streha mala-zlata ki se v soncu obrača.
Dragi kamni topaz, amatist, dva velika safirja
kupil sem kar oba, to namreč mojo ženo pomirja,
botanični vrt prekrasen je res lep,
me bo dolgo spominjal na Cejlonski potep.
Omeniti moram, med vožnjo vodnica razlaga,
da živeti kot Buda to v življenju pomaga,
saj ne da ne verjamem, le pomagati si ne znam
tako da pač živim kot vem in znam – priznam.
Končno smo obiskali tudi čajne plantaže
to je balzam za želodec in grlo pomaže,
naučili so me kako se pravilno kuha čaj,
tako vem kaj sem narobe delal do sedaj.
Da na slone spomini ne bodo obledeli
ustavili smo se v slonji sirotišnici Pinowelli,
od tam naprej pa pot v daljni Galle,
kjer sta si Cejlonska in Nizozemska kultura roke podale.
Zadnji dan pa kopanje, užitki, sprostitev
to je bilo potrebno za telo in pomiritev,
zaželel za spremembo sem morske si hrane,
lovit sem šel z ribiči zjutraj zarane.
Ja kaj povedati o naši Sandri vodnici,
bila je poučna, prijetna, uslišani so bili naši klici,
tudi Klemen pripravnik odličen učenec,
naslednji izlet bo njegov prvenec.
Pohvala Wadziju, vozniku, pomočniku,
vsak dan z rožicami pozorni – vedno z nami v stiku,
naši druščini izbrani hvala in aibovwa
se vidimo na naslednjem izletu znova.
Če kdo ne verjame, da bilo je res tako
naj povzdigne glas in dvigne roko,
mogoče se mi je kaka reč narobe zapisala,
sem pisal pač po spominu brez pomagala.
Zaupati vam moram, da na izlet me žena je povabila
saj lansko leto se ji je ena velika želja izpolnila,
po dolgih štiridesetih letih uspešnega dela,
eno tako eksotično potovanje si je zaželela.
Galle, februar 2020
