Od kralja do taborišča v 50-ih letih (Bavarska Nemčija)
Nemčija. Za nekatere obljubljena dežela, za druge sinonim grozot druge svetovne vojne, za tretje zanimiva turistična destinacija in spet za nekatere vzor natančnosti, točnosti in urejenosti. Sama dežela šteje cca 82,5 mio prebivalcev in je razdeljena na 16 regij. Največja je Bavarska regija, katero sva raziskovala in si
Neuschwanstein
ogledovala naravne in kulturne znamenitosti celih 5 dni. Začela sva pri spodnjem delu in prva destinacija vredna ogleda je segala celih 120 let nazaj v čas Ludvika II točneje gre za grad Neuschwanstein, ki naj bi predstavljal višek lepot bavarskih gradov. Za nekatere presežek arhitekturne lepote takratnega časa, za druge spet »načičkan presežek« in primer zapravljanja denarja takratnega kralja, ki je skoraj pahnil svoj narod na rob propada zaradi prezadolžitev. Dal je zgraditi tri gradove, razne počitniške »hiše« in najbrž bi se še kaj našlo, kar bi zagotovo potešilo njegovo bivanjsko potrebo. Ni imel družine in potomcev in je pri 41 letih skrivnostno umrl. Njegova smrt je še danes uganka, saj ne vedo, ali je storil samomor, ali so ga ubili plačani vojaki. Oboževal je umetnost tako glasbeno, gledališko kot tudi arhitekturno, in temu primerne so opreme gradov. Vsak grad je nekomu ali nečemu posvetil. Kakšnih 50 km naprej se nahaja grad Linderhof, katerega je uporabljal sam in se prišel spočit za kakšna dva tedna, potem pa spet zamenjal lokacijo in grad. Danes bi se reklo, da je šel na vikend. Tretji, ki pa je na še lepši lokaciji (otoček sredi jezera), pa je kopija francoskega Versaija in ga je posvetil francoski aristokraciji in sončnemu kralju Ludviku IVX, katerega ni nikoli spoznal, saj je živel 200 let kasneje.
Linderhof
Te gradove je vredno pogledati, potrebujete pa nekaj kondicije, saj sami ogledi niso časovno dolgi, so pa dolgi individualni sprehodi okoli gradov, saj boste uživali v prelepih parkih in pogledih po okolici in naredili nekaj zunanjih fotografij gradov, saj notranjosti gradov ni dovoljeno fotografirati. Seveda vas na koncu čaka obvezna trgovinica z raznimi spominki, knjigami in razglednicami ter okrašenimi vrčki za pivo, kateri je glavna pijača na bavarskem in brez katerega si ne predstavljam te ture! Poleg piva sodijo tudi obvezne pokušine nemških klobasic. Baje jih je okoli 1.000 vrst, sama sem poskusila tri in prav vse so bile zelo okusne. Sama kulinarična ponudba je zelo dobra in pestra, če pa prisegate ne vegetarijanstvo, pa se boste morali zadovoljiti z zeljem in krompirjem. Lahko pa si v okolici München-a privoščite eno izmed mnogoterih različnih restavracij iz vseh kontinentov sveta. Mesto je internacionalno in ljudje, ki prihajajo iz drugih držav večkrat odprejo svoje restavracije. Razširili so se že na vasi in tako sva nekje v neki zakotni vasici naletela na grško restavracijo, kjer sva si privoščila zares dober grški gyros v kombinaciji z nemškim »dunkel«
vrata v pekel
pivom. Povem vam, da je kombinacija odlična.
Preden sva si ogledala mestno jedro Münchna, sva si vzela še en dan za ogled koncentracijskega taborišča – Dachau, kjer te na takratne grozote še danes spomni napis nad vhodom: »Arbeit macht frei«. Taborišče je delovalo 12 let in je sinonim za vsa nemška koncentracijska taborišča po Evropi. Tam so preizkusili razne variante grozot in jih dograjevali še po ostalih taboriščih. Registriranih je bilo 206.000 zapornikov, veliko pa jih je bilo še neregistriranih. SS – zdravniki so ujetnike uporabljali za nečloveške poizkuse npr. podhladitvijo, malarijo in mnogimi podobnimi grozotami. Ujetniki so umirali od lakote, bolezni, izčrpanosti, ponižanj v pobojih z mučenjem… Ves čas sem razmišljala o tem, kako sem srečna, da ne živim v tistem času in kako sem lahko vsak trenutek hvaležna, da lahko izbiram med različnimi možnostmi, ki so mi dane v življenju. Ko si enkrat zaprt tam notri nimaš več nobene možnosti, vzamejo ti dostojanstvo in nimaš več ničesar. Poslušala sem razlage in posnete izpovedi preživelih taboriščnikov, pred očmi so se mi začele vrteti prikazane slike, ter razni prizori iz že videnih filmov s podobno vsebino. Ni mi bilo do ničesar; pozabila sem na lakoto, žejo, utrujenost, fotografiranje. Po moje kraj ni primeren za fotografiranje saj to niso fotografije, ki jih shraniš za v album in jih z veseljem pogledaš čez čas. Tega se pač ne želiš spominjati. Želiš čim prej pozabiti in iti naprej v lepšo prihodnost.
V najinem primeru na ogled mesta, ampak šele naslednji dan, saj sva bila z možem že preveč utrujena za ta dan, tako fizično kot psihično.
Predzadnji dan je bil lepši, saj se je tudi vreme že uredilo in je bilo primerno za pohajkovanje po mestu. V samem centru mesta, razne agencije ponujajo vodene oglede po različnih cenah. Takšna tura traja od dve do tri ure. Vodič te dodobra seznani z znamenitostmi, pove kakšno anekdoto in na kratko razloži zgodovinski
pogled na München
potek razvoja mesta. Se splača, saj ni predrago. Sama sva si izbrala »brezplačno« turo, ki deluje po principu napitnine, ki jo daš na koncu ogleda vodiču, vendar se je najin kanadski vodič Ricky tako trudil, da si je zaslužil polno ceno. Človek se je tako vživel v razlage, da ga je bilo užitek poslušati, poleg tega nas je stalno opozarjal na to, da se gibamo po zgodovinskih krajih, kjer se je to in ono pomembnega dogajalo… Popotnik ima na voljo več različnih tur, odvisno od interesa posameznika, med drugim tudi pivsko turo po pivnicah in podobno. Lahko pa si sami poiščete informacije na info točkah, kupite karto za U bahn (podzemna železnica), in pot pod noge. Nujno se morate povzpeti (z dvigalom, da ne bo panike) na stolp v Olympic parku visokem 185 m, s katerega je prečudovit razgled po okolici in na sosednjo tovarno BMW. Mesto je zelo zanimivo in vredno si ga je ogledati ter »žrtvovati« vsaj tri dni za sam ogled mesta.
In na koncu se še vsi skupaj lahko zamislimo nad naslovom. Ja, ves blišč, zlate stene, okrašeni lestenci neprecenljivih vrednosti, do totalne bede, uničenja, poniževanja, izgube dostojanstva. Očitno se vse lahko zelo hitro spremeni, in še dobro, da je tu zgodovina, ki nas spominja, seznanja in opozarja, da se nikoli več nebi ponovilo.
Ja, vse to in še več je možno v pičlih 50-ih letih.
Duška Praprotnik
