Očarljiva Lizbona ali kako smo kljub goram pastelov de nata ostali suhi…

Piše: Jure Pavšek

Naše jesensko popotovanje po legendarnem Odisejevem mestu (je torej to odisejada?) so poleg dežja, ki nas je spremljal prve dni, gotovo najbolj zaznamovali drobni, ampak pregrešno kalorični portugalski pasteli de nata. Skozi to zlato pecivo, polnjeno z žametno jajčno kremo, smo spoznavali izredno bogastvo portugalske kulinarične dediščine, saj nam je vsak grižljaj pripovedoval zgodbo o tradiciji, inovacijah in čisti radosti razvajanja.

Zgodba o tem, kako je pastel de nata postal simbol Lizbone in Portugalske, nas popelje v samostan Jerónimos v Belému, kjer so jih po legendi iznašli iznajdljivi menihi, ki so si prizadevali za čim manj odpadkov (in dober posel). Ti so za pranje svojih meniških oblek uporabljali jajčne beljake, pri tem pa jim je ostalo kar precej rumenjakov, ki so jih nato uporabili za izdelavo različnih slaščic. Vonj in glas o belemskih pecivih se je hitro razširil med Lizbončani, ki so samostansko tradicijo zelo hitro vzeli za svojo. Sčasoma se je ta kulinarični eksperiment razvil v znamenito pecivo pastel de nata, ki je kasneje postalo sinonim za portugalsko identiteto.

Ker je takšne dobrote vedno najbolje preizkušati prav na mestu, kjer so nastale in ker nas je pod streho pregnal osvežilen dež z Atlantika, smo se ustavili v starodavni pekarni Pastéis de Belém, ustanovljeni že leta 1837. Skrivanje pred dežjem nam je obenem omogočilo vpogled v živ muzej pekarske obrti. Čisto vse prostore pastelarije napolnjuje omamen vonj po sveže pečenih pastelih de nata, modro-bele ploščice šepetajo zgodbe o skrivnem receptu in predanosti mojstrov, ki tortice še vedno oblikujejo ročno.

Vendar se naše raziskovanje (in naše vedrenje) ni končalo v Belemu. V sodobnih slaščičarnah lizbonske četrti Baixa smo seveda morali preizkusiti, kako so peki v tradicionalni recept vlili novo življenje. Mnenja v skupini niso bila enotna. Polovica jih še vedno prisega na belemske originale s skrivno sestavino, preostali pa smo svoj glas namenili Fabrici de nata ali Manteigariji. Priznavamo pa, da morda tudi malo zato, ker sta nam obe ponudili vsaj malo premora med drsenjem po mokrih kockah, s katerimi je tlakovano vse mesto.

Ne glede na to, ali smo sedeli v starodavni kavarni s panoramskim razgledom na reko Tejo ali pa smo se sprehajali po zgodovinskih ulicah, pastel de nata ni bil le sladica; bil je most med preteklostjo in sedanjostjo, kanal, prek katerega smo se povezali z dušo Lizbone. Okusi so ostali na naših brbončicah, spomini na vsak grižljaj pa so se vtkali v samo srce našega lizbonskega doživetja in zagotovili, da bo sladkoba pastela de nata za vedno odmevala v naših portugalskih spominih.