Piše: vodnik Nejc Košnik
Ko sem izvedel, da se bo na mojem seznamu destinacij znašla tudi Japonska, sem bil res vesel! Vau, Japonska. Dežela daljnega vzhoda, dežela vzhajajočega sonca. Tja grem!
Vseeno pa sem bil, priznam, po drugi strani kar malce zmeden, ker nisem vedel, kaj točno pa naj vseeno pričakujem od Japonske? Ali so njihovi vlaki res tako točni? So Japonci gostoljubni? Kakšna je v resnici njihova hrana? In kako v praksi izgledajo ta njihova slavna stranišča?
In če se ustavimo pri zadnjem vprašanju. Vem, da je straniščna kultura nekaj intimnega in posebnega za vsakega posameznika (čeprav na potovanjih verjetno kar precej več govorimo na to temo kot doma), vendar vseeno – njihovi wc-ji so zakon! Zakaj, se boste vprašali tisti, ki o tem morda še niste nič slišali? No, vam razložim …
Se pravi, prva pozitivna stvar je ta, da so straniščne deske ogrevane. Pa ne zato, ker bi bilo posamezno stranišče toliko v uporabi. Ampak zato, ker je tako narejeno. Ja. In potem, ko človek opravi, kar pač mora vsak od nas opraviti, sledi najboljši del. Umivanje zadnjice (oz. dekleta in žene lahko izberejo tudi »Bidet« možnost. No, tudi moški, če radi eksperimentirajo, ampak pustimo to tokrat ob strani). Tisti, ki veliko potujete, ste verjetno seznanjeni s tem, da večina azijskega sveta svoje zadnjice po veliki potrebi namreč umiva. No, Japonci tudi spadajo med njih, le da so to dejavnost razvili do popolnosti (kot tudi pri marsikateri drugi stvari) in jo naredili človeku prijazno. Kot zanimivost naj dodam, da je to tudi eden od razlogov, da so Japonci narod, ki ima najmanj težav s hemeroidi na svetu.
Torej, na razpolago je po navadi daljinski upravljalnik, s katerim si pomagamo po opravljeni potrebi. Najprej izberemo možnost – ali umivanje zadnjice ali bidet. Ko to izberemo se iz zadnjega dela školjke sliši nežen »bzzzzzz«. To pomeni, da se odpira nekaj centimetrov dolga plastična cevka, skozi katero potem začne curljati voda. In ta cev dobro zadane željeno točko, brez skrbi. Če pa se posamezniku zdi, da je morda curek vode preveč ali premalo močan, potem seveda preprosto regulira to na svojem upravljalniku. Jakost curka, checked! Voda je topla, seveda, ravno pravšnja.
Tem straniščem pravijo tudi »washlet«. In nekatera od njih imajo razne parfume, ki ozračje sprostijo od neprijetnih vonjav, v nekaterih drugih pa si lahko zavrtiš tudi malo glasbe. To je bolj praksa v določenih javnih straniščih, kjer si ne želiš, da bi zvoki, ki jih spuščaš, prišli do napačnih ušes.
Ko je umivanja dovolj, človek pritisne na tipko »Stop« in voda se ugasne in tista plastična cev, ki je dovajala vodo, se elegantno, zopet z nežnim »bzzzzzz-jem« pospravi nazaj tja, od koder je prišla. In čaka, na naslednjo priložnost, da opravi svoje poslanstvo.
Jaz pa sem se že zdavnaj odločil, da ko se bo preurejala kopalnica (kdaj bo to sicer ne vem ampak ko se bo), bo tovrstni washlet sigurno na nek način našel pot tudi v mojo domačo pisarno.
