5. February, 2009   Turčija   , , ,

Novoletni Istanbul skozi Monikine oči

 

Novoletni Istanbul skozi Monikine oči

Staro leto je minilo, z njim pa tudi super potovanje Oskarjevcev v Carigrad! Sedaj se še vedno spominjam, kako sem uživala na ulicah, polnih prodajalcev, zanimivih obrazov in mamljivih dišav… Naše potovanje se je začelo v torek, 30.12.2008, ko smo se srečali na letališču in se skupaj odpravili na Carigradsko letališče. Seveda je bilo tam bolj toplo kot pri nas, zato smo si kar malce oddahnili. Avtobus nas je popeljal mimo zanimivega obrambnega zidu na desni strani, Zlatega roga na levi in polno zelenja vse okoli nas. V hotel smo prispeli okoli 5. ure zjutraj, zato smo se vsi zaspani odpravili v mehke postelje.
Ob 10 smo bili dogovorjeni v hali hotela, kjer smo se zbrali, nato pa pričeli svoj prvi pohod. Odšli smo peš skozi mesto, kjer smo si ogledali Sulemanijo- Naj bi bila druga največja mošeja v Carigradu,l vendar smo si uspeli ogledati le majhen del, saj so jo prenavljali. A vseeno smo dobili nekakšen vtis o navadah vernikov. Pred mošejo so postavljene pipe, kjer se je potrebno umiti pred vhodom v mošejo. Občudujem vztrajnost Turkov, saj so si tudi v največjem mrazu slekli nogavice in zavihali rokave, da so se očistili pred molitvijo! Tukaj se nismo predolgo zadržali, saj nas je preganjal dež. Ogledali smo si še pokopališče, kjer nam je Oskar razložil princip pokopavanja, nato pa smo na voljo imeli ogled grobnice sultana in sultane ter starodavne toalete. Vendar smo zelo hitro pogledali vse ter se odpravili v bližnjo čajnico na pravi turški čaj. To je bil moj prvi čaj, zato sem se morala še navaditi okusa, kasneje pa sem jih spila vsaj 5 na dan.
Naslednja točka je bil egipčanski bazar. Res nenavadno doživetje, polno stojnic in glasnih vzklikov prodajalcev. Tu vsakdo najde nekaj zase, od oblačil, obutve, začimb, do usnjenih izdelkov, tradicionalnih jedi in pijač. Seveda smo imeli nekaj časa za raziskovanje, zato smo se razkropili vsak po svoje! Poskusili smo nekaj dobrega za pod zob, se nagledali živalske tržnice, nakupili začimb in še marsikaj. S polnimi vrečkami in nasmehi na obrazih smo nadaljevali proti še enemu bazarju, skozi ozke uličice pa smo se prebili tudi mimo prodajalca salepa. To je izredno okusna pijača iz izločkov orhideje in mleka, posuta s cimetom. Okus je res neverjeten, seveda pa je tudi vroče!
Naše raziskovanje se je tu končalo, zato smo se vrnili v hotel in se pripravili na najdaljšo noč v letu. Toplo smo se oblekli in se s tramvajem odpravili na Taksim, najbolj popularen predel, kjer se zbira staro in mlado. Tam smo pričakali novo leto, se pogreli v klubu in končno odšli spat.
Drugi dan je bil popoln! Sonce je sijalo, mi pa smo se sprehajali med lepotami Carigrada. Ustavili smo se na hipodromu, kjer so včasih prirejali konjske dirke. Ogledali smo si vodnjak, ki je bil postavljen kot darilo, kačji steber in obelisk. Nato pa nas je pot zanesla proti modri mošeji. Nisem še videla lepše zgradbe! Ima šest minaretov, na dvorišču je prekrasen vodnjak, znotraj pa se prostor široko razprostira v modri in zeleni barvi. Kupola je mogočno postavljena na polkupolah, ki jo držijo v ravnotežju, opazili pa smo tudi ograje, ki ločujejo prostor za ženske in moške.
Ker smo bili že precej žejni, smo se ustavili na počitku in odličnem jabolčnem čaju ter malce poklepetali med seboj. Kasneje pa smo se odpravili v cerkev svete Sofije. Zanimivo je, da je bila sprva krščanska, nato pa so jo spremenili v islamsko. Tudi tukaj je veliko lepih arhitekturnih malenkosti, ki so nam takoj padle v oči, zato smo se razgledali naokoli in se zatem odpravili na kosilo.
Naslednja točka je bila podzemna mošeja, kjer so se prečudoviti stebri bohotili v pritajeni svetlobi. Na dveh stebrih je na dnu počivala kamnita Meduzina glava, ves čas pa nas je spremljala voda, polna kovancev in rib. Zadržali smo se le nekaj časa, nato pa pohiteli proti palači Topkapi, ki pa je bila na žalost zaprta. Vendar to ni ustavilo naše raziskovalne želje, zato smo se družno odpravili v lokalček s pipami, kjer smo poskusili razne okuse ter se ogreli ob čaju in kavi.
Zvečer nas je Oskar odpeljal na turški večer. Poleg okusne hrane in zanimive tradicionalne glasbe, smo si ogledali tudi lepe orientalske plesalke ter turške folklorne plese. Turki so resnično narod, ki zna navdušiti občinstvo, še posebno pa nas je nasmejal gospod, ki je v slovenščini zapel Trzinko.
Še en lep dan se je odiral pred nami. Tretji dan je bila namreč na vrsti vožnja z ladjico. Peljali smo se po Zlatem rogu, 7km dolgem zalivu, ki se zajeda v Evropo. Na eni stani smo spremljali azijsko stran, na drugi pa evropsko stran Carigrada. Med vožnjo nam je Oskar razlagal zgodovino nastanka tega prekrasnega mesta, opazili pa smo tudi ogromne vile na obalah. Seveda smo se peljali tudi pod prvim visečim mostom med Azijo in Evropo, ki povezuje obe strani Carigrada. Videli smo tudi drugega, vendar smo tip pred njim obrnili in se vzdolž obale odpeljali nazaj. Pot nazaj nam je kratkočasil Esat, turški vodič, ki nam je razložil še detajle, katere je Oskar izpustil.
Na obali nas je pričakal avtobus, ki nas je odpeljal na okusno turško kosilo, kasneje pa do Eyupove grobnice oz mošeje. To je najsvetejši kraj v Carigradu, saj naj bi bil tukaj pokopan Eyup, prijatelj Mohameda. Na hribu so posejani grobovi uglednih meščanov skozi stoletja, s hriba pa se vidi čudovit razgled na okolico. Na žalost je zopet pričelo deževati, zato smo se hitro odpravili proti palači Topkapi, kjer si smo danes uspeli ogledati veličastno notranjost. Tukaj je živel sultan in še mnogo drugih ljudi, objekt pa je resnično velik. To je bil naš zadnji ogled v Carigradu, kar je naselilo žalost v naša srca, vendar smo vseeno izkoristili zadnje trenutke in se odpravili vsak po svoje.
Destinacija je resnično ena izmed najlepših, kar sem jih kdaj videla. Srčno si želi, da me bo pot še kdaj pripeljala v ta del Evrope, da bom ponovno doživela pridih orienta v našem vsakdanu.
Monika Gostić