Ko veš, da ne moreš, ne zmoreš, ne upaš si, strah te je … a moraš!
Piše: Senad Osmanaj
Pisal se je december 2022 in bližal se je odhod v Novoletni Oman. Tokratni je bil poseben, v program potovanja smo dodali soteskanje v divjem in nevarovanem Kačjem kanjonu, na Božični dan. Vprašanja kot npr. kakšna je temperature vode in zraka v notranjosti, primernost obleke in obuval so bila nepotrebna, kajti o tem tudi vodnik nisem ničesar vedel. Tudi lokalni vodniki/ vozniki jeepov ne. Vsi smo se prvič znašli zbrani na vhodu v kanjon in odločeni premagati nepovratni poligon v povsem divljem nevarovanem kanjonu.
Stali smo pred visoko razklano steno, si nadeli čelade, varnostne pasove za spuščanje po vrveh, oblekli rešilni jopič in obuli čim bolj oprijeta obuvala. Prvih pet minut smo suhi koračili v vse globjo notranjost ozkega a visokega kanjona. Prispeli smo do točke odločitve. Ali greš naprej še tri ure skozi neznano ali pa se vrneš nazaj, pri čemer nikoli ne boš vedel, kaj si v življenju zamudil? Odločitev je bila v naprej jasna, vsi smo šli naprej, v smislu kar bo, pa bo. Po uspešnem spuščanju po vrveh smo kmalu prišli do visoke skale in prvega slapu. Skok je bil neizbežen. Namočili smo se v hladni vodi in od tega trenutka naprej smo bili vsi premočeni vse do izhoda iz temačnega kanjona čez tri ure.
Že na začetku so se pojavili prvi izzivi. Sopotnik ima težave s srcem in neenakomeren utrip, hladna voda mu škodi, utrip srca pa začne nabijat, po rokah se pojavljajo modrice, telo se trese. Priznam da me je zaskrbelo, ker sem vedel da je pot nazaj skoraj nemogoča, pred nami pa še slabe tri ure soteskanja, skaknja, plavanja čez hladne tolmunčke in plezanja skozi jamo in preskakovanja ogromnih balvanov in vse to v lepi divlji notranjosti razpočene več kilometrov dolge stene. Možakaraja smo morali nekako spravit ven, ni bilo izbire. Vsem nam je bilo jasno da pomoč sem ne pride in da si moreš mogat sam, če želiš iz zagate. Tukaj je obveljal princip; pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Bil je to individualni test preverjanja lastne fizične sposobnosti in premagovanja lastnih meja. Možakar je s pomočjo lokalca le uspel splezati nazaj čez visoki slap in nato še čez visoke balvane nazaj na varno. Mokrega so prepeljali na drugo stran kanjona, kjer se je preoblekel in počakal na preostale. Zdravila so ga umirila in uravnotežila, čaj pa pogrel.
Zdesetkani, brez podpore enega lokalca, smo nadaljevali, ko naenkrat zaslišim dolg padajoči krik pred sabo in še daljši čofffff. Bila je žena prej omenjenega možakarja, zdrsnila je iz višine petih metrov in padla v globino. Na srečo se je od kamna spodaj odbila v globok tolmun in nekako splavala. Bolečine v predelu bokov in hrbta je kasneje tretirala s protibolečinskimi tabletami, modrice so ostale dlje časa prisotne. Nekako se je uspela obdržati in nadaljevati. Bila je to pogumna zmaga tudi zanjo.
Nadaljevali smo na trenutke premaženi skozi ozek a globok in izredno slikovit kanjon. Po dobri uri vidim kako se hraber dvanajstletnik trese od mrazu. Skušam ga ogreti, skušajo tudi ostali, a zaman. Na srečo je bila voda v kasnejših tolmunčkih toplejša in otrok je nekako premagal mraz in shodil naprej.
Ravno ko pomislim da se bo skakanje v tolmunčke iz nekaj meterskih višin kmalu končalo, se pred menoj pojavi navidez nepremagljiva ovira. Dolga drseča skala, ki se vije ob ogromni steni in končuje v bazenčku nekaj metrov niže. Ni rešitve. Edina, ki preostane, je toboganjanje. Spomnim se otroka doma, kako to počne v parku, se zaščitim z rokami in poženem po zadnjici. Na trenutek pomislim na jamajčane in zimske olimpijske igre, ko so tekmovali v bobu, medtem ko mi globoko v glavi odmeva tista Predinova Bolj star, bolj nor … Uspelo nam je, pred nami je bilo še veliko ovir, a tiste najbolj težavne so za nami. Prepustili smo se uživanju, dali duši svobodo, na ves glas zakričali, ponosni, da smo uspeli.
To je bilo soteskanje, dragi moji, ki nam je vsem ostalo zapisano kot vrhunec potovanja po Omanu. Premagali smo strahove, izzive, ovire, pomagali smo drug drugemu in iz neznanega in nepričakovanega smo ustvarili zmago. Bili smo ponosni drug na drugega, živeli smo za trenutek. Kasneje zvečer, daleč stran od civilizacije, smo razmišljali o podvigu. Tako se je sopotnici Ajši utrnila globoka misel, ki sem jo zapisal: “Ko veš, da ne moreš, ne zmoreš, ne upaš si, strah te je … a moraš!” Da, takšno nepričakovano avanturo smo privoščili našim sopotnikom pionirjem, s tem uokvirili Oskar+ stil potovanja, poklonili neotipljivo in nepozabno božično darilo, premagali lastne strahove in delovali kot močno povezana skupina naprej, sestavljena iz posameznikov, ki se prej med sabo nikoli niso poznali.
Bolje zmrzniti na potovanju kot zgniti doma, je agencijski oskarizem, s katerim še najbolj slikovito zaključim naše preživeto doživetje.
Zakaj z nami na Omansko pustolovščino?– Jeepe vozijo lokalni vozniki. To pomeni, da niste izropani divje vožnje po drugače neprevoznih sipinah, hribih in težko prevoznih goratih predelih dežele. Vozite se po “off road” predelih dežele, ki jih “Google maps” ne pozna, ne zgolj po za voznika varnih, utrjenih bankinah. Ne skrbi vas, kje boste točili gorivo in po kakšni ceni, niti ali bo avto vsak dan opran (v Omanu obstaja kazen za umazan avto). |
