Piše: vodnica Daša
Pozno popoldne je. Počivamo v prijetnem hotelu »Porte du desert«. Nahaja se na koncu prijetne vasice Merzouge, ob vznožju veličastnih sipin Erga Chebbija. Senčni vrt ponuja udobje, bazen sredi puščave je s svojo hladno turkizno vodo presenetljiv. Okoli štirih pridejo naši prijatelji kamelovodci. Mladi simpatični fantje so, vsak ima svoje sanje … Eden bi bil voznik džipa, drugi »tour leader«, tretji bi šel srečo iskat v Evropo.
Odvečno prtljago damo na avtobus, ki bo dva dni počival v senci palm. S seboj pa vzamemo spalno vrečo, nekaj za preoblačit, ruto na glavo in veliko plastenko vode. Moji kameli je ime Oskar!!! Saj ni res. Najprej mislim, da kamelovodec pozna našo agencijo, ker ves čas vpije »Oskar, Oskar!«, potem pa le spoznam, da je tako ime moji kameli, ki ima tako imenovan petelinji korak. Visoko dviga noge in nikamor se ji ne mudi. Šla bi kar po svoje in zato ves čas zaostajava.
Izgubljamo se med sipinami. No, tako se nam le zdi, fantje prav dobro vedo, kam gre naša pot. Počasi se mrači. Prej oranžne sipine postanejo rdeče. Sence postajajo daljše. Ni več vroče. Ponovno smo začudeni, kako lahko prenašamo to maroško poletje. Saj je vroče, seveda je, ampak ne preveč. Vznožje Atlasa se nahaja na višini med 1000 in 1300 metri in zato seveda ni takih izjemnih temperatur kot drugod v Sahari. Čez peščen prelaz pridemo na drugo stran in pred nami je široka planjava. Tam nekje zadaj je že Alžirija …
Po slabih dveh uricah jahanja smo v majhni oazi. Tisto, kar si vedno predstavljamo kot sanje, se zgodi. Nekaj datljevih palm, obzidan vodnjak in šotori. Seveda vemo, da so postavljeni za nas, ampak verno posnemajo nomadske šotore po puščavi in polpuščavi. Najdemo si svoje prostorčke, na velike preproge pa takoj zvlečemo tanke spalne blazine. Spali bomo pod zvezdnatim nebom!
Medtem pa naši gostitelji že pripravljajo TAJINE! Oh, to je odlična maroška jed! V spodnji del lončene posode položijo na sredino kos mesa. Tokrat je to piščanec. Okrog pa položijo različno zelenjavo. Korenje, bučke, krompir, zelena, fižol, melancane, košček zelja in še kaj, pa kanček olivnega olja, bogastvo začimb, kako domačo olivo iz palmerije in čez vse to poveznejo visoko lončeno pokrovko. Tajine položijo na zmeren ogenj in pustijo dobro uro, da se vse zmehča, da se okusi prepojijo in začimbe oddajo svojo opojnost …
Eden od fantov spretno speče nizke kruhke ali HOBSE. Kar na vročem kamnu in na mizo dobimo dišeče in jih začnemo trgati, preden dobimo tajine. Čaj se tu pije zelo počasi in v zelo majhnih količinah. Zelo vroč je in sladek, narejen iz številnih rožic, ki jih domačini nabirajo v zimskem času po puščavi. Ja, prav ste slišali! Puščava v zimskem času za kratek čas rahlo ozeleni, zdravilne rožice poženejo, Berberi pa iz njih znajo narediti različne čaje in druge pripravke. Ampak naša večerja se začne s HARIRO – slastno juhico iz leče, krompirja, fižola in druge zelenjave.
V kampu ni elektrike – imamo svečo. Tudi ni kopalnice, imamo pa čisto stranišče. Iz vodnjaka zvlečemo vodo za skromno umivanje, elektronske naprave so neme in po večerji se pogovarjamo, pripovedujemo zgodbe, se smejemo in začnemo celo peti. In potem je čas za spanje. Oh, težko je opisati občutek, ko se po napornem dnevu, ki se je začel v Mideltu – mestu jablan in živahnemu središču na Srednjem Atlasu in končal sredi Sahare – uležeš na mehko podlogo, se pokriješ s spalno vrečo in pogledaš v temno nebo, posutem s tisočerimi zvezdicami … Kar naenkrat ni nič več pomembno. Tišina je tako veličastna, da bi jo lahko potipal. Le zvezde nad nami. Planeti. Neka druga življenja in neke druge civilizacije. Pomislimo nase in na lastno minljivost ali pa na večnost … karkoli, nič več ni pomembno! Ko se misli upočasnijo in ko zvezdice utripajo nad nami, se naše oči počasi zaprejo …
Jutro v kampu. Prijetno hladno. Ker smo šli spat zgodaj, nas zgodnje sonce ne preseneti. Vsi smo spočiti in čili. V zraku je vonj po omletah in sladkih palačinkah. Poleg vseh dobrot, nas na mizi čaka še… nescafe!
Vsi bi radi ostali še en dan v oazi. Počivali v senci, zlezli na bližnjo visoko sipino, spet počivali in spali. Delali nič, brali knjigo, se pogovarjali, prisluhnili tišini, raziskovali sipine, opazovali domačine …
Tako pa nas program žene naprej … Ko zapuščamo kamp, nesemo s seboj željo, da se nekoč še vrnemo … Na poti nazaj gremo mimo stare zapuščene Merzouge, ki leži na vzhodni strani Erga Chebbija. Nekoč je bila zelo živahna trgovska obmejna vasica, zaradi zaprte meje pa so jo pred tremi desetletji domačini preselili na zahodno stran. Danes sta glavni dejavnosti za domačine turizem in kmetijstvo v palmeriji.
***
Maroška nagajivščina in Berberska pravljica sta potovanji za sladokusce in ljubitelje puščavske pokrajine. Priporočamo jo v poletnem času, ko smo počitniško sproščeni in se nam nikamor ne mudi.
