Piše: Branko Struga
Temno je. Ura kaže sedemnajst minut čez tri. Šotor vsake toliko napihne sunek vetra. Ko ta popusti, se tekstil oglasi in vrne v izhodiščni položaj. Stranišče. Trideset metrov, spalno vrečo in odejo stran. Ležim v flanelastih kratkih hlačah in bombažni majici. Zunaj je maroška, februarska, puščavska noč. Sedem ali mogoče osem stopinj. A sprehod je nuja, ne izbira. Odrinem odejo, se izvijem iz spalke, nataknem japonke in odkorakam ven. Po dveh, treh metrih se zavem okolice. Ne potrebujem luči, sveti lunin krajec in množica zvezd. Jasno se vidijo obrisi sipin, pred njimi pa vrsta šotorov. Zvokov skorajda ni, le prepih se lovi v ovire ob svojem zračnem poslanstvu. WC je podnevi nič kaj ugledna zazidana kocka, zdaj pa z žarnico, ki jo napaja konzervirano sonce zgleda kot Ljubljana za Božič. Oddrsam, odtočim in na povratku, z obljubo toplega gnezda še enkrat postanem pred udobjem. Tišina ni gluha. To je pregrob izraz. Bolj se sliši, kot da narava drži prst pred usti in se čez vse trudi, da bi ne motila. Vse je mehko, brez ostrih meja in prehodov. Sipina se spušča vse do zadnjih šotorov. Težko je verjeti, da jo sestavljajo le zrnca peska. A kdo bi trimetrski morski val imel le za zbirko vodnih kapljic? Sipina valuje zunaj našega dojemanja časa. Nam se mudi, ona pa kot teta na obisku, s skodelico kave v rokah, čemi na robu stola. Je videti, kot da se nikoli ne bo premaknila, pa se vseskozi giblje. Potem se premaknem jaz. Nazaj v šotor, v spalno vrečo in še pod odejo. Izjemen občutek, ko s sabo potegneš mraz in veš, da bo poražen. Najprej sramežljivo pomladno sonce, čez tri minute pa klop ob kaminu.
V šotoru je precej bolj mračno kot zunaj, a nadvse domače. Stvari so, kjer jih pustiš. Mrak šepeče, da ničesar ne potrebuješ. Prav ima. Lahko je zaspati, a ni na mestu. Odreči se trenutku, ko je skoraj vse popolno. Domovanje je brez meja, prav kot nebeški svod z zvezdnim zborom in naša notranjost, ko misli molče. Vesoljno trojstvo. S svetlobo se vrnejo oblike, razdalje, predvsem pa čas, ki nas potiska naokoli kot veter dviga prah in zrna peska.
Tu sem že bil. Ne, ni mistični déjà vu, je spomin na isto potovanje novembra in vem kaj sledi. Zato je ležanje v puščavski maternici tolikanj bolj dragoceno. Ob šestih bom dvigoval stare kosti, se smilil samemu sebi, vlekel na rit hlače in v premajhno vrečko tiščal napihnjeno spalko. Vsaj dvajsetkrat bom rekel dobro jutro, grizel staro krušno palačinko in v neskončnost lupil v trdo kuhano jajce. Potem se bom zložil v hropečo Toyoto in s sotrpini začel rodeo. Svetlobni snop v neskončnost teme. Brez besed se bomo lovili med svetovi. Mogoče bomo uzrli zajca, sovo ali pa gazelo, prav gotovo pa bom z glavo preizkusil trdnost avtomobilske strehe. Nočni rally čez Wadi Draa, hitrostni rekord po ploskem brezpotju maroškega juga. Prav sredi ničesar bo postanek. Na mrazu se bomo prestopali, tiščali roke v žepe in se obračali v smer vedno močnejše svetlobe. Jasno, da mu bo še enkrat več uspelo – Kefriju, orjaškemu skarabeju iz staroegipčanske mitologije. Po neverjetnih prigodah in neskončnih bojih s trumami demonov, bo iz podzemlja, čez minuto ali dve in še enkrat več potisnil sonce na začetek poti čez nebesni svod. Nikoli ne počiva, a dan je zanj lažja delovna izmena.
Na mestu, kjer stojimo, je suho dno občasnega jezera. Ujeto je med gorovjema bizarnih oblik. V prvi svetlobi bi se prav lahko pojavil Apač na lisastem konju ali pa bliže resnici, nomad v belih oblačilih na zibajoči se kameli. Tema se, kot megla, dokončno dvigne in okoli nas je Mars. Po rdečkastih tleh leži vulkansko kamenje različnih velikosti. Zdi se, da je prostora za Slovenijo ali dve. Vsekakor je Slovencev več kot Maročanov. Ni pa skafandrov, vesoljskih vozil, ni modulov. Le japonska terenska vozila. Vsakega truda, žrtev in ponavljanja vredno. Neverjetno, nepozabno.
Ali sem že ali šele bom? Toploti in omami se zdaj pridruži neskončni optimizem za nadaljevanje poti na vseh nivojih in v vseh pogledih. Sem posameznik v skupnosti. Manjša skupina je vedno del večje; imam družino, pripadamo narodu, človeštvu, živalim, planetu. V vseh pogledih smo omejeni, a nihče nam ne more odvzeti poti – ne tiste, ki smo jo že prehodili, ne dela, ki nas še čaka. Korak za korakom nas pripelje drugam, morda tudi nazaj. Naše življenje je potovanje, nabiramo izkušnje. So take in drugačne. Kako bi sploh znali ceniti lepo, če ne bi poznali grdega?
Strašijo nas s koncem. Dovolite mi vprašanje: smo kdaj dolgo tam, kjer ni prijetno? Če nam ni všeč, gremo dalje ali pa nazaj. Pa še eno: zakaj se potem z one strani ni še nihče vrnil?
